Si utrujena?

V tem poletju je čas minil bliskovito hitro.
A vseeno, ko malce pomislim, je bil vsak teden nafilan z vsem, kar lahko prinese:
S smehom, terapijami, sprehodi, kreganji, meditacijami, izleti, igrami na ulici, spoznavanjem Kamnika, vonjanjem obale, ustvarjanjem in nenazadnje z druženjem. Ja, druženjem!

Ne morem verjeti, malce smo razširili naš ozek krog družbe in zgostili videvanja s prijatelji! Bilo je aktivno, zabavno, spokojno in navdihujoče!

Bilo pa je nekaj, kar se je ponavljalo. Kar se me je dotaknilo. Kar mi je mnogokrat dalo malo misliti.

"Si zelo utrujena, kajne?"

To vprašanje me je vsakič znova presenetilo. A postavljeno mi je bilo mnogokrat, od različnih ljudi. Ja, večinoma žensk, ki sem jih spoznala v zadnjih mesecih in sem se (in se še) čutila z njimi povezana zaradi njihove izjemne energije.

Vseeno se me je dotaknilo.

Seveda sem ob tem vedno najprej pomislila, kako neurejena hodim po svetu in se kažem ljudem. Res je, moj edini make up je voda, jutranji tuš in otroci ;)
Vem, prepogosto sem raje malo še poležala z njimi, kot da bi vstala še prej in si uredila še frizuro in priznam, tudi kratko krilo dam gor, čeprav noge že začenjajo pikati.
Potem pomislim, kako neurejen je moj stil, kako prostaško izgledajo moje enobarvne majice in hkrati vedno opazim lepoto, urejenost in stilsko dovršenost družbe. Moj sindrom: V vsakomur najti le najboljše. Najlepše. Top kvaliteto in super osebo. In sebe potlačiti še malce nižje.

Zavedam se, da ni dobro primerjati se. Zato zadnje mesece znam preusmeriti misli, se zahvaliti za to, da imam ob sebi zares čudovite ljudi, ki me s svojo pojavo in energijo navdihujejo.
V istem hipu se vprašam, zakaj meni ne uspe biti lepa? Zakaj se ne naličim? Zakaj si ne kupim oblačil?

Enostavno si ne predstavljam sebe take. Ja, no, si, prav sliko ene elegantne poslovne ženske imam pred seboj. A to je tista ženska, ki je obstajala v mojih srednješolskih sanjah. S kariero, brez otrok, s kupom oblačil in modnih dodatkov z zadnjih modnih pist. Seveda je tista Petra sama hodila na fashion week in tudi na potovanju po Ameriki ni izpustila Runwaya s Tyro Banks.

Res je, nekoč sem se videla takšno. Včasih se še spomnim te modelke.

A to nisem jaz. Ne bi mogla biti.

Tako sem v nekaj hipnih trenutkih ob vsakem vnovičnem vprašanju o moji utrujenosti postajala vedno bolj hvaležna.

Hvaležna za utrujenost?

Da.
Zato, ker ob mojem življenju in mojem vsakdanu vidim, kaj zmorem.
Ob mojem stilu sem spoznala sebe.
Ob mojih otrokih sem spoznala svojo moč.
Ob mojih solzah sem rasla.
Ob mojih padcih sem spoznavala, da so ovire v bistvu izzivi in da meni to rata.
Ob mojih težavah sem se naučila, da so to blagoslovi, ki me krepijo in učijo živeti.
Ob vsem tem sem spoznala sebe. Se še spoznavam.
In to je vredno največ!

Poznati sebe, vzljubiti in ljubiti se in biti Ti.

Ne, ni bila lahka pot.
Ljudje, ki me sprejemajo, razumejo, z vsem tem pa si dovolijo za hip stopiti na mojo stran ... ti me vprašajo, kako utrujena sem.

Potem se zavem, da je to pohvala.
Ker se začudeno ozrem nase in si naslikam sebe z mojimi mulčki in si mislim:
"Zmatrana? Ne, prav hvaležna sem, ker imam tako zelo posebno družino! Zaradi Sare smo vsi mi čudovito posebni! Ponosna sem nase in na Hermana, najbolj pa sem ponosna na otroke in našo vez. Na priložnost, da smo toliko skupaj, se spremljamo, skupaj raziskujemo svet in spoznavamo življenje.
Ja, hudiča, res sem zmatrana! Zmatrana, živeti tako zelo drugačno življenje v tem svetu, v tej družbi, v tem tempu in tem sistemu. Vem, da si videl/a to sliko in se postavila v mojo kožo. In v moji koži si utrujen/a."

Sem utrujena. A nič bolj, kot kdorkoli drug. Verjamem, da sem še med manj utrujenimi ljudmi ;)

Znam namreč vsako jutro direkt iz postelje pasti v fotelj v kuhinji in si vzeti dvajset minut za mojo sorto meditacije, kavo in facebook :)
Znam otrokoma zakamuflirati Ne v tisoč drugačnih stavkov, s čimer si kupujem naklonjenost, priljubljenost in povečini minutke zase ;) 
Znam najti tisoč in en izgovor, zakaj delam s Saro tako, kot delam. V bistvu meni to ni izgovor, zame je moja pot, moja smer. Izgovor je le za tiste, ki jim je dolgčas in le-tega preganjajo s svetovanjem meni ;)

Me pa matra moj izziv, naučiti se biti bolj potrpežljiva. 
Utrujena pa nisem. Vsaj ne tako zelo, da ne bi bilo v mejah normale. Verjamete?