Minule večere je precej ljudi gledalo v nebo. Iščoč trenutek, ko se bo utrnila zvezda in za nas v Vesolje poslala željo.
Ste bili med nami?
Včeraj je prišla k nam Ana, Sarina asistentka, ki nam jo preko projektnih sredstev iz EU omogoča društvo Vesele Nogice.
Zdaj poleti jo porabim za vsakdanje opravke, ker so mulčki doma, jaz bi pa vseeno rada kdaj kaj postorila. In vse ne gre solo z njimi ;)
Tako je včeraj odpeljala mulčke ven, da sem jaz posesala tornado, pripravila cunje za pranje in po stanovanju vsaj nekaterim stvarem spet našla mesto.
Potem pa sem se jim pridružila. In z Ano se zares radi zaklepetava ;) Čeprav razmišljava kdaj tudi povsem drugače, radi razmišljava o enakih temah. In ena drugi predstaviva svoj vidik.
Všeč mi je, ker je Ana iskrena, hkrati pa ima zelo dobro sposobnost sprejemanja. Tako se tudi jaz od nje učim nekaj novega: debatirati, sprejemati, argumentirati in si širiti obzorje - lahko pa temu rečem tudi, spreminjati ali dopolnjevati moje že obstoječe razmišljanje.
Pa sva se vrteli tudi okrog meteornega dežja, ki je meni ponudil tri utrinke, njej pa deset. Fer, ne? ;)
Vem, da se želja ne sme izgovoriti naglas, a v debati z lahkoto poveš, česa si želiš.
Kaj bi si zaželeli vi? Ste si kaj?
Prosim, lahko mi svetujete z željami. Jaz sem namreč v tem pogledu popolnoma pod vplivom uma, ega. In si želim denar.
Zakaj?
Če že komu voščimo ali želimo kaj, človeku želimo srečo.
Sreča pa je stanje duha, ko ti je lepo, ti nič ne manjka in si lahko nasmejan.
Torej. Ljudje najraje voščijo zdravje. Ali prav poudarijo, da čez vse želje pa najprej zdravje.
Ljudje avtomatsko (zares podzavestno, morali bi imeti ogledalo pred seboj ;)) grdo pogledajo, ko zaslišijo od koga, da si želi kaj drugega, kot zdravje. Sploh pa, če vedo, da je v tvoji družini nekdo, ki bi potreboval samo zdravje.
Tako sva imeli debato z Ano (in ni prva, je pa ena redkih, ki je dejansko poslušala mojo plat zgodbe).
Povedala sem ji, da sem si za prvi utrinek zaželela denar. Da zadnje čase večkrat vplačam dva evra za žrebanje lota. In da vem, da ves svet misli, da bi si morala vedno želeti samo zdravje. Tudi jaz se potiho bojim karme, ker sem vzgojena v svetu, okolju, kjer je pomembna izobrazba, služba, delavnost, zdravje, pamet, denar pa je slaba energija. Denar ljudi pokvari. Hmmm, res?
Moj vidik?
Najprej dejstvo, da Sara ni bolna. Ja, večkrat zboli za kakšno virozo in zagotovo je njeno telo v stalni bolečini.
Mi ostali smo načeloma zdravi, razen vseh človeških zadev, ki te lahko matrajo pod kožo in jih smatraš kot produkt starosti, posledico dela ali pa ti google diagnosticira raka.
Veste kaj? Mogoče pa vsi skupaj sploh ne vemo, kakšen flegmatik sem v resnici!
Kajti Ani sem razložila, da se sicer še učim, a zame je denar energija, ki postaja vedno bolj pozitivna. Zame je v teh časih denar edino, kar mi konkretno manjka v življenju, da bi lahko živela brez skrbi.
Zadnje čase sem dejansko pogosto srečna, saj se znam umiriti, končno sem zadovoljna z življenjem in skoraj vsemi energijami, ki me obdajajo. Razen, ko je govora o prihodnosti? Za te misli, da bi lahko bile lepe, mi vedno manjka en parameter: obilje.
Kako to?
Sara ima cerebralno paralizo. Zdravje in vse želje po zdravju tega sveta ji ne morejo prav nič pomagati. Ne more ji pomagati zdravstveni sistem, zdravilo in po mojem mnenju ji ne bi pomagal niti čudež. Ok, potiho včasih mislim, da bi po čudežu lahko svoje energije skoncentrirala v smer komunikacije in bolj očitno in z lahkoto kaj pokazala in pokimala. Ampak v to smer se trudiva, učiva. Če je namenjeno, se bo razvilo in zgodilo.
Kaj pa ostali?
Smo družina, ki nam kar laufa.
Ok, dobili ste me, zdaj, med pisanjem, sem ugotovila, da bi mi prav prišlo še vsaj nekaj utrinkov. Za potrpežljivost, organiziranost, voljo do kuhanja, pospravljanja, ambicioznost, mirnost, umirjenost in vztrajnost, pa še bi jih lahko našla. Ampak to so zame take mini stvari, ki jih lahko kontroliramo z zares minimalno količino energije in volje.
Torej, ob prvem utrinku sem si zaželela denar.
Razlog?
Zadnje mesece je največja stvar, ki mi manjka, denar.
Denar je tista energija, ki me zna spraviti v najbolj slabo voljo, zaradi pomanjkanja le-tega se znam skregati s Hermanom in nenazadnje, ne zmorem Sari nuditi udobja. Za to slednje pa ne potrebujem drugega, kot denar.
Udobje za Saro odvisno od denarja in ne od zdravja?
Mogoče bi lahko razpredala o posledicah našega zdravstvenega sistema, ki verjetno v veliki meri vpliva na stanje in počutje invalidov. Pa ne bom, ne danes.
A ozirajoč se na vse skupaj, trenutno najbolj hrepenimo po športnem vozičku za Saro, katerega cena se dviga nad 4000€. Da bi Sara v njem zmogla sedeti, bi morali dokupiti še prenosni sedež, ki stane med 800€ in 1300€.
Tak voziček bi Sari omogočil dostopnost na makadamske poti, travnike, kolovoze, kamor s počivalnikom ne more brez bolečin in napora tistega, ki poganja (počivalnik je invalidski voziček, ki nudi oporo celotnemu telesu ljudem z minimalno lastno kontrolo telesa. Je zelo težak, okoren in neprilagojen neravnim terenom).
Če pa pogledam naprej, kaj bi še potrebovala za njeno golo udobje, je primerna kopalnica. ZZZS že krije sedež ali dvigalo za v kad, a kaj naj si pomaga s tem nekdo, ki ima mini mini kopalnico in pripomočka nima kam dati?
Da bi ji omogočila še kak izlet, redne obiske bazenov, ki ji izboljšujejo splošno stanje, dvignejo njeno energijo in pomagajo tudi fizično, to bi bil pa gratis od zadetka na lotu ;)
Razumete?
Verjetno nisem edina.
Zdravje moji družini pomeni veliko. Še predobro se zavedam, kaj pomeni misel na konec, kako izgleda, ko pred očmi gledaš lastnega otroka, ki težko diha, ga boli. Še predobro vem, kako izgleda, ko kot mati otroku poveš, da sta doživela čudovite trenutke, da te je otrok naučil največ od vsega in vseh v življenju ... In da lahko tudi odide, če mu je tu pretežko. Vem.
A v zadnjih mesecih, ob našem zdravstvenem sistemu, si vseeno trenutno želim tudi zadetek na lotu.
Ne bo me pokvaril, bo dal pa mojemu otroku in njej podobnim udobje za njihova telesa in veselje doživljajev za njihove duše.
Za konec pa ... doživela sem tri utrinke ;)
Drugi dve želji sta bolj vsakdanji.
Ostajata v mojem srcu.
Kaj pa si vi najbolj želite?
Tudi kaj takšnega, neodobravajočega? ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar