Še vedno sem v vrtincu sprememb. Ne sprememb v svetu, okolici, ampak sprememb v sebi.
Drugačno razmišljanje, ravnanje, dojemanje.
"Spremeni sebe in spremenil se bo svet." Tako pravijo. Pa veste, kako zelo res je to?
...
Ob meni so se spremenili predvsem odnosi.
Saj zaradi njih se v glavnem sploh ubadam z vsem tem delom na sebi. Vsaj kar je zunanjega vidika. Znotraj je seveda dela in materiala ogromno, predvsem pa preveč za zunanje opazovalce. Spoznanje, da svoje stvari obdrziš zase, spada zraven. Ker navsezadnje ob vsem tem spoznaš, da nikogar ne briga, kaj ti misliš. Razen tistih strupenih ljudi, ki bi se hranili s kakšnim od tvojih jamranj, še bolj pa z dejstvom, da ti nekaj ne gre. Poznamo to, kajne?
Ugotovila sem, da se spreminja krog ljudi ob meni. No, saj le-ta ni velik, a so ljudje, s katerimi sem v stikih ali se občasno srečamo, veliko bolj odprti. Odpiram se tudi sama. V tem je čar vsega. Iz tega izhaja iskrenost. In krog se sklene s tem, ko v iskrenem odnosu in z odprtim duhom dejansko poglabljaš odnose s soljudmi prav zaradi tega, ker z njimi lahko debatiraš o vsem. Torej tudi o vsem, čemur si do sedaj rekel, da ni za javnost. In to naredi odnose odlične, tebe pa odprtega in prijaznega.
...
Tako se je z vsem tem okoli odnosov dogodilo, da mi je danes mimoidoča znanka rekla, da verjame, da moram precej delati na sebi in se ukvarjati večinoma sama s sabo, ko pa sem že tako doma.
Malce me je zmotila oznaka, da sem doma. Ampak sem res, po definiciji sem doma. Čeprav zame to še ni pomenilo, da bi si upala ali uspela vzeti frej dopoldne in vržti vstran čas za sproščanje, branje knjige, sprehod v naravi ... Nekako imam že vsa ta leta na vesti, da sem doma zaradi Sare. In njej namenjam večino svojega časa. Tudi, če surfam po spletu, se trudim večino časa iskati informacije in izdelke, ki jih potrebujem zanjo ali za življenje z njo.
...
No, ta znanka je danes s svojo izjavo v meni zbudila čustva prejšnjih dni.
Prejšnji teden sem bila še vsa hormonska, sobota je bila čarobna, a s poraznim (beri: stresnim) zaključkom in po nekaj mesecih sem se spet čustveno razjokala.
Kot majhna punčka.
Nabralo se mi je. Nabiralo se je že od začetka poletja in nisem znala, upala, uspela dati iz sebe.
Ta moj bedni super poklic: mami.
...
Te dni se izteka rok za prijavo za službo, na katero sem se želela prijaviti. Tako, za štos, da bi videla, če pridem do razgovora.
Ampak, veste kaj?
Ob misli na to službo sem pripovedovala Hermanu ... Govorila sem mu, kako bi bilo vse ok, da bi zjutraj odpeljala otroke in bila do devetih na obrobju Ljubljane. Izšlo bi se mi v nulo. Ob treh popoldne bi se zapodila v začetek gužve in pobrala otroke. Tako kot vsi običajni starši. Kajne? Potem pa sem mu postavila vprašanje, kako bi sfolgali počitnice, ko je praktično vedno šola zaprta? Koliko bi bilo tolerance za vse bolniške odsotnosti, ko bi Saro čakali pregledi? Na glas sem se spraševala, ali bi dosegla, da bi na terapije hodili v poznem popoldanskem času? Kako utrujena bi bila, ko ne bi mogla nikoli pospraviti, skuhati? In kako živčna bi bila, ko ne bi zmogla ob popoldnevih v kratkem času najti časa za raztezanje Sare? Bi se še bolj žrla, ko bi se njeno stanje še slabšalo?
Zato torej sem doma. Sama sebi odgovorim kar hitro. Drugim že nekaj časa ne rabim več razlagati. Ljudje, ki ostajajo ob meni, razumejo, ali pa se s tem enostavno ne ubadajo.
...
A moja čustva so očitno brskala še globje. V glavi povezujem vse v skupino, zakaj sem utrujena, zakaj ne morem?
Usuje se plaz misli.
...
V maju in juniju sem si prekleto želela nekaj dni zase. Bodisi, da bi mi uspelo iti večkrat ven s katero od prijateljic. Katero? Nimam prijateljic, s katerimi bi hodila ven. Res ne.
Cel splet mi je prikazoval same fotke in reportaže, kako ženske in mame, tudi posebne mame, gredo ven. Ne samo splet, celotno vesolje je dihalo s temi mojimi predstavami in še v živo so se mi dogajala srečanja, ko sem se veselila s prijateljicami in znankami, ko so pripovedovale o samskih izhodih, kot nalašč o izletih na morje. Ah...
Da sploh ne omenjam, ko katera za nameček doda, da je odklop dar od prijateljic. Takrat postanem zafrustrirana z mislijo, kako dobiš take prijateljice, da vedo, kaj si želiš in kaj potrebuješ?
(Očitno so z drugega planeta ;))
Tako sem si želela, da bi tudi jaz ušla. Vdihnila malo zraka z vsemi štirimi, brez vsake obveznosti, brez vsakega urnika.
Tako zelo sem si želela, da je Herman dobil možnost iti na Pašman za cel vikend.
Jao.
No, jaz sem na našem skupnem dopustu vseeno dala vse štiri od sebe in vdihnila s polnimi pljuči. Mislim, da prvič, odkar imam Saro. Ta spomin me polni že cel mesec in prigovarjam si, da moram biti zadovoljna. Bil je čudovit teden, ko se je čisto vse poklopilo in je vesolje dihalo za moj mir in mojo dušo. Ne spomnim se bolečin v hrbtu in pekočih mišic, ko jo zadržuješ v vodi ...
...
Kak dan malo bolj sledim dogodkom v poletju. Hmmm, ne bom omenjala koncerta Eda Sheerana na Dunaju nocoj in jutri. Je bila Big foot mama v Portorožu, Perpetuum Jazzile v Studencu, je Nina Pušlar, muzikal Mamma Mia, bo Panč, so filmi na prostem...
Moj seznam je dolg! Vsako pomlad si želim, da bi s Hermanom večkrat kam šla. Sama. Zvečer. Mogoče čez dan? Za cel dan? Od pomladi vedno preteče do jeseni, nakar željo preložim na naslednje leto.
Misija nemogoče.
Odkar sva skupaj, nisva šla velikokrat ven. Na nujne zadeve, ali pa si prostega časa z varuško nisva znala koristno odmeriti.
Že od samega začetka je z nama Sara, ki je popolnoma odvisna od mene. Ali njega. Pač od odrasle osebe, ki ima prijazno energijo.
Kaj pri vsem tem tako boli?
Prvič, misel, ko mi kdo po nesreči omeni, da imam čas, ko je Sara pri očetu. Saj ponavadi so to ljudje, ki ne vedo in jim nič ne zamerim. A vseeno vedno boli. Ne poznata se. Niti urice je ni prevzel, kje je šele občutek, ko spremljaš samske mamice, ki imajo dva vikenda v mesecu brez otrok/a.
Drugič, misel, da bodo otroci zrastli. Velikokrat se potolažim, da bomo šli na oddaljen izlet lahko kasneje, ko bosta maledva bolj sprejela dolgo vožnjo. Potolažim se, da bomo lahko šli v hribe čez leto, dve. Potolažim se, da še pride čas za naš roadtrip. In potolažim se, da kmalu ne bosta več zahtevala, naj zaspiva z njima in da kmalu niti ne bosta več želela toliko skupnega časa in bova midva lahko spet par.
Po vsaki tolažbi pa hladen tuš: Maledva bosta odrasla, bosta odšla, bosta samostojna, bosta sodelovala ... Sara pa ne. Nikoli. Vedno bo tu z nama. Vedno bo odvisna. Vedno bo potrebovala nekoga, ves čas.
Tako čas za naju ne bo prišel.
...
V tem zajočem.
Pomislim na vse delo v življenju, za kar se ženeš. Preračunavaš. Si žalosten, vesel, ponosen, zmagoslaven.
Z otrokom, ki je težko prizadet, pa si - predvsem - privezan.
Privezan za vedno. S srcem, dušo si ob njem in ljubiš, kot nikogar drugega.
Življenje z njo mi je že dalo največ, kar mi lahko da.
Neskončno znanja, spoznanj, učenja, moči!
A tudi vso nemoč, ki jo občutiš, ko si želiš osebno svobodo. Ko se za hip primerjaš z drugimi. Ko se na plano priplazijo sanje in želje, ki so samo tvoje in žal niso prilagojene invalidom.
...
Tako zelo boli. Biti posebna mama.
Ni komentarjev:
Objavite komentar