Kako vzgajati otroke?
Z različnimi pristopi vzgoje sem se srečala že ob majhni Sari. Takrat sem najbolj spoznala, kaj mi ni všeč. Ljudje pogosto pravijo, pusti otroka v posteljici, tudi če joka. Tako ga ne boš razvadila in hitro se bo navadil sam zaspati. Sicer ga boš morala vedno nositi, božati, biti ob njem.
Sara pa je ogromno jokala. Bila sem sama. Prvih šest mesecev se spomnim v večini samo joka. Sedela sem ob njej, ji govorila, pela, jo božala, pestovala, ona pa je jokala. Še več, zdi se mi, da bolj ko sem se trudila ugotoviti, kako bi jo pomirila, bolj je jokala.
Odtekla so leta ...
Sara je dvanajstletnica, ki še vedno joče in njen jok ima različne tone in barve. Ti toni in barve joka so del njene govorice.
Ob njej doživljam celo paleto čustev in občutij.
Ponos, hvaležnost, ljubezen, moč, pogum, spoštovanje, spokojnost. Po drugi strani pa tudi žalost, nemoč in pogosto brezup.
Ta dva - nemoč in brezup - sta moj izziv v vzgoji.
Bom zmogla tako, da ne bo imela občutka, da je breme?
Bom zmogla tako, da se ne bo počutila v napoto, kot da svoje življenje podrejam njej?
Bo zaradi mene imela nizko samozavest?
Bo zaradi mene sovražila? Sebe?
Bo kdaj mislila, da je ona vzrok za moje solze?
No, ja. Ona je vzrok za moje solze ponosa, poguma!
Za tiste solze žalosti, nemoči ni kriva ona. Kriv je sistem, v katerem živimo. Krivo je moje neznanje in nezaupanje, dokler tega z odkrivanjem novega znanja ne presežem.
A nekaj pa je bilo popolnoma drugače, pa nisem vedela.
Vzgoja.
Osem let sem verjela, da se srečujem z enakimi izzivi in da prečkam iste gore kot moje prihateljice ob vzgajanju Sare.
Dokler nisem rodila Ajde in letoinpol zatem še Patrika.
Kako zelo sem se motila! Kako zelo nevedno sem verjela, da je Sara enaka vsem.
Enaka jim je bila le potreba v osnovnih življenjskih funkcijah.
Pa ne, da bi bila Sara tako zelo drugačna, bolj zahtevna. Sploh ne. Le načini, ki vžgejo pri njej, so drugačni.
Drugače je, ker ni konkretne povratne informacije. Niti v puberteti se ne odgovarja, prekarja, ne zapira se v sobo - ker tega ne zmore. A tudi ne potrebuje.
Drugače je, ker sem si jaz ob njej strašno želela vedeti vse o vzgoji, predvsem pa se mi je skozi vsa ta leta odpiral svet vpliva vzgoje na psihološko stanje otroka.
Strah, ki sem ga čutila, če bi mi spodletelo, je bil super motivator, da Sare nisem podcenjevala.
Nisem je popravljala.
Nisem od nje pričakovala, da mora doseči stopničko višje. Da mora za vsako ceno napredovati v razvoju.
Vedno je bila na prvem mestu ona.
To pomeni, da ko je bila utrujena, nisva telovadili. Še danes ne. Seveda pa to ne pomeni, da je prepuščena sama sebi. Namesto aktivne telovadbe dobi masažo, sproščanje mišic, tapkanje.
Ko je pokazala, da se ji je ena vrsta terapije nabrala do viška, je dobila pavzo.
Konkretno pavzo, dokler ni sama pokazala novega zanimanja za ponovni poizkus. Seveda ne zmore sama povedati, kdaj je pripravljena, zato ji vseskozi ponujamo opcije, a hkrati upoštevamo njene želje. Z mimiko take stvari super nakaže!
Tako sem ob Sari rastla tudi jaz.
Danes se zavedam, kako povezani sva samo zaradi tega, ker jo na svoj način poslušam in upoštevam.
Šele, ko pogledam vse za nazaj, se zavem, koliko sem se naučila. Koliko sva dali ena drugi. In to brez besed.
Ona meni iskanje znanja, utrditev mojih dognanj in prepričanj, delo na sebi, da sem ob tem še razumela in predelala ravnanja in vzorce iz svoje primarne družine.
Jaz njej najine posebne pogovore, motivacije, inspiracije. Sploh v zadnjih letih se Sara najraje pogovarja v dušnem jeziku.
Veste, da ko naslovim njeno dušico, v hipu pridobim njeno pozornost? Veste, s kako velikimi in sijočimi očmi me posluša? Prav srce mi zaigra ob njej!
Seveda ni vedno vse rožnato. Tudi Sara zna kaj preslišati, ne upoštevati in se narediti neumno. Potem zna biti, da se jo sliši čez nekaj vrat ;)
Ob vsem tem pa sem dobila ogromno informacij in znanja, ki ga pridno in z veseljem uporabljam pri Ajdi in Patriku.
Zgodba na tem koncu je seveda povsem drugačna.
Onadva sta nevrotipična.
Saj včasih se s Hermanom sprašujeva, če sta normalna. Ne doženeva, kje sva ga tako zelo polomila. So obdobja, ko se veliko kregamo. So obdobja, ko nihče nikogar ne posluša.
So obdobja, ko vsako jutro sprašujem, zakaj me nihče ne upošteva?
So pa obdobja, ko smo zares usklajeni in nam uspe cele dneve prepevati, plesati, se igrati, crkljati.
Verjamem, da imamo teh obdobij še vedno največ :)
A prav tako kot Sara sta naša mulčka zelo posebna.
Živita s Saro in se je v polnosti zavedata. Poznata dejstvo, da je Sara naša dušica, ki nas uči najpomembnejših stvari in vrednot.
Včasih se ne morem načuditi, kako čutna in srčna sta.
Kako sprašujeta o angelih, poznata dušni svet tam zgoraj in v vsem svetu okoli nas opažata veliko, veliko več, kot zmore opaziti človeško oko.
Ajdi enkrat ni bilo jasno, zakaj so vsi otroci tako gledali Saro, nas pa niso opazili. Razložila sem ji, da so mogoče prvič videli dekle na vozičku in da se jim zdi drugačna. Ni razumela, zakaj bi bila Sara drugačna! Obe sta lepi, moji najlepši. In pri tem je ostalo.
Včasih se mi zdi, da Ajda in Patrik točno vesta, kdo je Sara v dušnem svetu, zakaj je tu in zakaj je z nami.
Ne razumeta edino tega, zakaj Sara ne dobi terapije kar tako, zakaj ji niso hoteli dati vozička, zakaj jo težje skopamo.
To so stvari, pogojene s človeškim egom in moje dušice zaenkrat verjamejo samo v dobro, višje, pozitivno.
Ne morem verjeti, kakšen uvid sem dobila: oni so moji učitelji!
Nocoj si ne zmorem predstavljati, kdo bodo moji otroci, ko bodo odrasli 💜
Želim pa si, da bi jih vsak dan zmogla voditi po njihovi poti. Njihovi, ne moji.
Želim si, da bi znala vedno najti potencial otroka in ga v tem podpirati, spodbujati.
Želim si, da jih bom vedno zmogla slišati in biti ob njih na njihovi lastni poti.
Želim si, da jim bom znala prenesti modrost, ki jo imam in še pridobivam. Da jim bom znala vdahniti občutek vrednosti, samozavesti, zaupanja vase in v svet ter najpomembneje, ljubezni do sebe!
Prebiram o vzgoji ... zares, z veliko teorijami se strinjam, v marsičem v teh istih ne najdem smisla.
Vsak otrok je drugačen in vsaka mama, ki nima samo enega otroka, to zagotovo ve.
Otroci potrebujejo starše, ki jih slišijo. Ki jih vodijo.
Potrebujejo starše, ki odgovarjajo na njihova neskončna vprašanja in jim širijo obzorja.
S tem, ko jih slišimo, jim dajemo vedeti, da so nam pomembni.
Ko jih vodimo, jim pomagamo, da naredijo sami. Postajajo vedno bolj samostojni.
S tem, ko jim v odgovorih razlagamo o svetu in družbi vse naokoli pa jih učimo o življenju, vrednotah, moralnem kompasu in nenazadnje, učimo jih razmišljati.
Maledva ravno cvetita, vsak dan jima je neskončna odskočna deska do igrišča sveta!
Meni je to v izziv. Tako rada sem v vlogi spremljevalca teh treh mladih življenj, ki imajo odlično popotnico, da bodo čudoviti odrasli ljudje.
Veselim se vsakega novega dne in sem hvaležna za vlogo mame, ki mi je zaupana.
Kaj pa je vam pomembno pri vzgoji?
Čemu dajete poudarek?
Kje se skriva vaša starševska motivacija? Čemu dajete poudarek?
In najpomembnejše vprašanje, kdo si želite, da postane vaš otrok, ko bo velik?
Ni komentarjev:
Objavite komentar