Ura je štiri zjutraj, Sara je zaspala.
Ne, ne, nimamo nobenih težav s spanjem. Hvala Bogu, najini otroci so ponoči pravi cukri in lepo pančkajo.
Sara se zbudi pozno zvečer, malo se oglasi in mi z določenim nežnim jamranjem pove, naj jo malo premaknem. Iz njenega stalnega desnega boka malo bolj na hrbet...
Vsako noč, že nekaj let pa se zbuja med drugo in četrto uro zjutraj.
Iz začetnega počasnega jokcanja in iskanja pravega, udobnega položaja, nam je puberteta prinesla nočni smeh in doživljajsko oglašanje.
Sara ima močan, globok glas. Pač takega ima. Ampak ponoči... odmeva, če želiš tišino.
Privadila sem se dejstva, da Ajda in Patrik to vse prespita in nimata pojma, da ima naša Sara ponoči samogovore.
Torej, danes sem jo že previla in preoblekla. Kako sem že zvečer pred spanjem vedela, da bo tako? Skopali smo jo.
Ja, pri nas je to delo celotne družine. Ne, ne skopamo je vsak dan. Ja, težko jo skopamo, ko pa imamo zares mini mini kopalnico z mini banjo. Ja, uživa v banji, četudi zelo težko sedi na svojem stolu in ne zmore držati svojega telesa. Uživa, ko jo med umivanjem pomasiram, medtem ko ona opazuje risanko in vode željna bratca in sestrico.
Na postelji sem ji uredila brisače, tiste za na morje. In oblačila za jutri... za danes, ja. (Po desetih dneh gre v šolo, imajo fotografiranje!)
Prav rekla sem si, ko sem izbirala majico, da bi morala za čez noč obleči eno majico za spanje, ker bo zjutraj mokro. Mislim, da sem si v mislih to ponovila ene trikrat.
Ne, po liniji najmanjšega odpora sem ji vseeno oblekla majico in puloverček za jutri.
Vedela sem.
Tiste dvakrat tedensko, ko se skopa, sredi noči leži v mokrem.
Plenica ne zmore več.
Sarine plenice so velike, večina vas si jih ne predstavlja. A noči po kopanju tudi te ne zmorejo.
Vedno isto.
Me bo izučilo?
Verjetno ne.
Nisem blond, le trdoglava.
Previjem, slečem jo... Pod Saro zarolam eno največjih brisač doma - Špelino od nedeljca. Ta brisača je top, suho in čedno, Sara, zdaj pa bo do jutra.
Na robu Ajdine postelje sem jo poslušala...
Potem je že bila ura, ko sem zaslišala vrata spalnice. Ne, niso na zvonček, le grozno glasno škripljejo.
S Hermanom sva imela enega boljših jutranjih ritualov, ker sem bila budna. Ponavadi on spije kavo, jaz pa mu v polsnu delam družbo s frisom 'daj ne morem odpret oči sploh.'
Vmes Sarin glas na babyphonu.
Kaj bi dala, da bi lahko nekako povedala...
Kaj bi dala, da bi ji lahko omogočila povedat...
Kaj bi dala, da bi zmogla povedat...
Kaj bi dala, da bi našla način za Sarino komunikacijo...
Najin pogovor se razvije v vse smeri. Malo pred četrto Herman meni, da si samo jamramo. Meni je bilo bolj kot dejstva.
Pojdi. Naj bo cesta prijazna, pridi kmalu, bo tu že frizerka. ..
Sara se še malo oglasi. Ležem k Patriku in pišem. Vmes sem šla še dvakrat tja.
Ni težko.
Ni težko vstati. Niti jo previti.
Ni težko jo dvigovati, znova in znova.
Ni težko jo nahraniti. Jo umiti, počesati.
Ni težko z njo iti ven. Jo nekam peljati.
Ni težko ji brati, posoditi roke.
Ni težko vsako minuto biti ob njej in popraviti glavo.
Ni težko obrisati sline, ki teče iz ust.
Ni težko dajati rok in nog na svoje mesto.
Kaj je težko?
Težko se je zavedati, da bi ji lahko nudil veliko več udobja, če bi imel denar.
Še težje je gledati, kako jo lastno telo omejuje, je ne uboga. Ji odžira vsako možnost zmožnosti.
Težko je, ko veš da ima zdravo glavo, da veliko ve, zna in razmišlja. Pa ji ne zmoreš nuditi primerne komunikacijske metode, da bi zmogla povedati.
Najtežje se je vsak dan spopadati z mislijo, kaj vse bi ji lahko dal, pa ne zmoreš.
In se žreš, da ti je največja ovira k gromozanskemu napredku tako banalna stvar, čas in denar.
Čas in denar.
Dobro jutro! Lep, lahek dan vam želim!
Petra
Ni komentarjev:
Objavite komentar