NEVERBALNA KOMUNIKACIJA

Sara ne zmore govoriti. To je ena njenih posebnosti. 

To je izziv, saj ima v glavi polno enih misli, ki jih želi izraziti. Vsak trenutek.

Neizogibno pa je to zelo težka naloga.

Sarini možgani so že na svet prikukali poškodovani. To pomeni, da pri njej ni možna rehabilitacija. Pri njej ne more zdravi del možganov prevzeti in opravljati nalog poškodovanega dela. Ne, ker tega zdravega, razvitega dela skorajda ni. Ima nekaj bele možganovine, ki opravlja očitno ogromno funkcij. Če pomislim, je v tisti mini beli pikici, ki je vidna na njenem MRI posnetku združeno vse, kar Sara je.

Njena velika duša, čutnost, hvaležnost in razposajenost. V tistem malem delu možganov je skritega ogromno otroškega veselja! Zelo rada je vesela.

Najbolj se veseli, ko z njo ustvarjamo. Ko delamo kaj za domačo nalogo. In ko smo zunaj!

Tam je tudi telesna moč, saj je deklica tako močna, da se bori vsak dan znova. Bori se s svojim telesom, ki ji je dano, da premaga spazme in iz njih včasih uspe narediti pravo baletno potezo. Bori se s težo svoje glave, da jo obdrži na vratu :) Lepo diha, si krepi pljuča in v vseh letih si je priborila moč in sposobnost se odkašljati, ko se ji zatakne slina. Razvila je sposobnost goltanja, iz same želje po preživetju. Čeprav ni imela nikoli zmožnosti mletja in žvečenja hrane v ustih. Slina ji teče iz ust, ker je ne rabi pogoltnit. Res ne. In bolj ko se za nekaj trudi, bolj ko se v nekaj vživi, več je sline (manj kontrole). Vse to navajam za prikaz celotne slike njenega stanja okoli ust, požiralnika, oralne kontrole. 

Nenazadnje pa se v tistem malem delu bele možganovine skriva ogromno besed, čustev, razmišljanj, spominov in izkušenj. Tega ima Sara na pretek. 

Manjka pa pikica, ki bi vse to ubesedila. Manjka strokovnjak, ki bi olajšal pot in nas vodil, da bi osvojili veščine neverbalne komunikacije.

Za sabo imamo že ogromno učenja in znanja v tej smeri. Vedno smo odnesli ogromno, Sara zna pokazati, kaj želi, kaj potrebuje, kdo ji je všeč. Odlično se znajde v vsakdanjem življenju, pri stvareh, ki jo spremljajo v dnevu. To zna vse tudi lepo pokazati. Z ogromno pomoči, seveda.

Zatakne pa se, ko se nekaj spremeni. Ponavadi je to človek, ki je ob njej. Navajena je na ljudi, ki so stalnica v njenem življenju. Dobro prenaša spremembe, a vseeno nekomu novemu, neznanemu ne bo naklonjena toliko, da bi vzpostavila toliko stika, da bi zmogla komunicirati brez omejitev.

Verjamem, da je tu velik dejavnik zaupanje, samozavest in vpliv okolja z vsemi predsodki vred. Sara čuti, da si nov obraz ob njej ne upa prek meje mišljenja, da ona ne razume, ne zmore. 

Ja, čuti! To je njeno orožje, čutenje ljudi in njihovih vibracij, branje energij. Rada bi vam dala možnost, da bi doživeli enega njenih globokih pogledov v oči. Še jaz se bojim sama sebe, ko me tako gleda, ker prav zares bere vse tja do dna duše.

Kljub vsemu je moja največja želja zanjo omogočanje komunikacije kjerkoli in kadarkoli.

Zavedam se, da je za tak projekt potrebnega ogromno strokovnega znanja, še več časa in zelo veliko doslednosti.

Strokovno znanje zato, da se osvoji sistem. Sara komunicira po sistemu, da pogleda simbol, sličico ali predmet izbire ter izbiro potrdi s pogledom v oči sogovornika. Veliko časa je, ko enostavno ne želi komunicirati. Pri teh letih ji še oprostim. Sistem torej imamo. Naslednji korak strokovnega znanja bi bil za moje pojme iskanje možnosti, da bi se ta sistem lahko uporabljal zares povsod. Ne samo v šoli, ko imajo za to namenjen čas. In ne samo doma, pa še to takrat, ko ni motečih dejavnikov, ko ni treba kuhati, pospravljati, previjati, pač karkoli delati. Zdaj je namreč za zagotavljanje možnosti komunikacije potreben cel človek, z obema prostima rokama, ki izbirata sličice in predmete.

Torej bi rabili ta naš sistem umestiti v nek komunikator, ki bi ga ona lahko upravljala s pogledom z minimalno pomočjo sogovornika.

To pomeni še več strokovne pomoči, saj komunikator niti pod razno ni nekaj tako lahkega kot naložiti windowse in klikniti. Ta trenutek se mi zdi prav tako kompliciran in nedoumljiv sistem kot pravi človeški možgani.

Zraven spada čas, ki bi bil potreben za nadaljno učenje. Tega imamo.

Potem pa je tu še doslednost. To je projekt zame. Vedno znova si prigovarjam nekaj na temo doslednosti. Pri vzgoji ne sme manjkati. Prav tako ne pri učenju. Bo pa to velik izziv zame.

Sem pa dosledna pri tem, da vsako leto v šoli zahtevam delo na komunikaciji. Zadnji dve leti se v Sarinem razredu menjajo specialne pedagoginje, zato nekaj mesecev jeseni izgubimo na račun prilagajanja.

Moram pa povedati, da po novem letu vsako leto zalaufa.

Lani so uspešno uvedli sistem vsako jutro, da je Sara s pogledom izrazila svoje razpoloženje in izbirala svoje želje za nadaljne aktivnosti.

V letošnjem šolskem letu pa smo včeraj doživeli pravo veselico čustev in navdušenja!

V začetku januarja sem na govorilni uri izrazila svoja stališča in pričakovanja. Mislim, da sem letos nastopila še posebej odločno. Včasih se zalotim, da povzdignem ton glasu v veri, da bom slišana in razumljena.

Na evalvaciji IP-ja smo zadevo dorekli še z logopedinjo in v tem tednu se je specialna pedagoginja aktivno vključila.

Saj vem, vsak pristopi skeptično, s tistim tihim, kaj pa če ne bo?

Jaz verjamem v Saro in zagotovo vem, da bo! Vem, videla sem njeno dojemanje in razumevanje na vseh neštetih urah logopedije od njenega tretjega leta naprej. Vsak dan vidim njeno radovednost in vedoželjnost v očeh. In vidim, da lahko od nje izvem vse, kadar se mi zahoče. Sistema, ki ga je osvojila, ne more pozabiti.

In moja hči je včeraj v šoli večkrat peljala dvomljivce na led. Striktno, odločno in samozavestno je pokazala, da je njen najljubši sošolec Žan. O tem bi že težko lagala, hehe ;)

Potem pa je pravilno odgovorila še na vprašanje, kdo je manjkal. Samo.

Moja punca. Kar tako naprej! 

Ponosna in hvaležna!