Največkrat pravim, kako čudovito mi je biti mamica. Prav to - biti mati - se mi zdi milost, velik privilegij.
Trije otroci, tri čudovite dušice so si izbrali mene za mamico.
S tem sem bogata. Zaradi tega sem bogata!
Danes je svetovni dan otroka. Mojega. Tvojega. Svetovni dan vseh otrok.
Moji otroci ...
Sinoči sem se počutila slabo. Ne telesno, ampak v srcu. Tik pred spanjem, ali pa sem celo že spala in se vmes prebudila, sem na facebooku zagledala objavo, deljenje moje včerajšnje objave na blogu.
Hvaležna sem, kadar vidim, da imam bralce, najbolj hvaležna pa, ko vidim, da se je koga kateri od mojih zapisov dotaknil.
Sinoči je bilo tako. A jaz se nisem počutila dobro. Saj se je šlo vendar za mojo Saro, njene bolečine, zelo osebno pa sem začutila deljenje in komentarje drugih mamic.
Dobro vem, da sem občutljiv človek in da ne znam še spuščati informacij, čustev, dogodkov, besed, mimo mene. Ne gre mi še, tako da še vedno vse doživim zelo osebno.
Potem pa še ta moj vzorec, vzet iz vzgoje, da sama sebe potlačim nekam dol, najnižje, se počutim bodisi napadena ali pa vsaj dovolj slaba, da verjamem, da sem najslabša, delam narobe ali pa sploh ne delam nič (in tudi to ni prav).
Ob tem, ko pišem o Sari, njenem počutju, njenih tegobah, njenem vsakdanu, se počutim precej nesigurno.
Malih dveh ne omenjam toliko, saj sta nevrotipična in s tem veliko bolj razumljiva za zunanji svet.
Sarin svet pa je neznan. Pišem z namenom, da predstavim kak njen dan, vidik z druge perspektive, želim si, da bi zmogla orisati njeno situacijo, njen vsakdan, vam predstaviti tako zelo drugačno življenje.
Preveč je otrok in odraslih s posebnimi potrebami, ki se jih interpretira napačno. Kot ljudi s privilegiji, ljudi, ki niso pomembni, ki ne zmorejo, ki ne rabijo ...
Vsak od teh živi svojo zgodbo. Neprecenljivo zgodbo!
Vsak od teh je nekomu Učitelj. Navdih. Ljubezen.
A kljub vsem presežkom, zaradi katerih so vredni veliko več, je prav vsak od njih nekomu bolečina. Pogosto prav sam sebi in svojim najbližjim.
Veliko, veliko preveč ljudi je, ki si mislijo, da je njim lahko.
Vse prevečkrat ljudje sodijo po videzu in jim je le-ta edini dejavnik za oblikovanje mnenja.
In če na vsakem koraku ne pokažeš bolečine, solz, občasnega obupa, si kar hitro postavljen v pravljico, kjer ti nič ne manjka.
Včeraj pa sem marsikoga šokirala. Z dejstvom, da vam na vprašanja o počutju odgovarjam z "v redu," lahko ugotovite le, kako blizu smo si. Koliko čutim, da bi vam pa povedala, da nismo v redu.
Veliko nam manjka. Zelo, zelo veliko.
Vsem nam. Nam, ki imamo ob sebi osebe s posebnimi potrebami. Vam, ki jih nimate, jih bodisi gledate le od daleč, občasno, ali pa jih v življenju sploh ne opazite.
Manjka nam povezanosti!
Ob svetovnem dnevu otroka si želim en svet za vse. Za vse otroke.
Za nagajive mulčke, ki ne bodo nikoli občutili pomanjkanja. Za otroke, ki imajo materialnega na pretek, nimajo pa pozornosti in dragocenega časa s svojimi starši. Za otroke, ki nimajo materialnih dobrin, imajo pa ljubezen, sprejemanje, potrditev staršev. Za otroke, ki nimajo nikogar in čakajo na nekoga, ki mu bodo pomenili vse. Za otroke, ki trpijo globoko v sebi. Za otroke, ki nimajo zdravja. Za otroke, ki so zaznamovani s težkimi preizkušnjami. Za otroke, ki imajo redka bolezenska stanja, nevrološka stanja, invalidnosti, dolgotrajne bolezni in druge motnje v razvoju. Za otroke, ki hrepenijo. Za otroke, ki čakajo. Za otroke, ki si želijo nekaj drugega, drugačnega. Za otroke, ki so vedoželjni, radovedni. Za otroke, ki so spretni, pogumni, trmasto močni ...
Za vse otroke sveta si želim eno: enakopravnost in enakovrednost.
Ne rečem, da bi s tem moji trije otroci postali srečni. Ne rečem, da bi potem Ajda in Patrik imela na voljo cel svet možnosti, kaj bi počela, kdo bi bila, kaj bi imela. Ne rečem, da bi potem Sara uživala brez bolečin in bi imela v domačem okolju možnost prilagojenega udobja.
Ne. Rečem pa, da je na nas, odraslih, kako bomo usmerili svoj svet, svojo zavest, kakšno pot bomo pripravili za vse naše otroke.
Ni vse na plečih politikov, gospodarstvenikov, zdravnikov, tajkunov, duhovnikov, sodnikov, sosedov in onih iz tam nekje. Ne. Na nas je!
Na čisto vsakem od nas je odgovornost, kakšen svet pripravljamo, vsak dan znova, z vzgojo, zgledom, razmišljanjem in našim zgledom. Pa je čisto vseeno, kaj in koliko imaš, najbolj važno je, kdo si v srcu! S tem gradimo svet. Za naše otroke. Za vse otroke sveta.
Kajti eno pa še vedno velja:
NA OTROCIH SVET STOJI. So naša prihodnost. Naša ogledala. Naši učenci in naši največji učitelji.
Jim bomo kdaj znali dati tako malo, kot je potrebno, a tako zelo težko izvabljivo iz naših src?
Na nas je ... Kako jim bo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar