Moč. Moč misli? Moč energije? Moč zavedanja vsakega trenutka, sebe, zavedanja hvaležnosti!

Bil je oktober, ko je Sara dobila nov voziček. Vem, vem, še vedno vam nisem povedala in vam ga pokazala.
S tem novim vozičkom so prišli novi vzorci. Drugačni gibi.

Dvigovanje iz nižje ploskve. Dvigovanje, ko moraš nemočno telo najprej prestaviti naprej in šele nato dobro prijeti.
Spuščanje v sedež na nižjo višino, z gibi rok moraš biti močnejši, da jo namestiš zares na zadnjico, da ne obsedi na trtici.

Dvigovanje iz tal. V stezniku, brez njega. A pač v novi dnevni sobi tako zelo uživa na tleh, da je stalno tam. V središču dogajanja, da vidi in spremlja vse. Da sodeluje.

In potem pride november, ko ti nekaj šepeta, da se ne poslušaš.
Da se ne upoštevaš.
Čutiš, da te špika v opozorilo. Veš, da delaš narobe, da moraš okrepiti svoje telo.

Obljube po poletju, da si boš namenil uro na dan za sprehod. Zase, za svojo dušo in hkrati za svoje telo.
Vsepovsod se ti prikazujejo vabila za pilates. Tuhtaš in si obljubljaš po svoje nekaj. Valda je svojo obljubo tako lahko ignorirati.

Kar naenkrat se s spomini znajdeš v letu 2012, ko nekaj dni nisi mogel premakniti telesa. Ko te neguje partner kot malega otroka. Ko ne prime nobena blokada. Ko je Tramal le dodaten bonbonček brez haska. Ko so med božičnimi prazniki obisk predstavljali člani ekipe nujne medicinske pomoči. Ko pristaneš v bolnici. Ko s puščicami porišejo nogo in ne vidiš izhoda. Ko ne vidiš ne vase, ne okoli sebe, ne poznaš svoje notranje energije in predvsem, se ne zavedaš svoje notranje moči.

...

Uh!
Ponedeljek zjutraj. Uščipnilo me je med lopaticami. Ni bilo tako hudo, da bi me zaustavilo. Bilo mi je le nenavadno, saj sem se s tem srečala prvič. Zmogla sem razmigati v tolikšni meri, da sem normalno funkcionirala - z dvigovanjem Sare vred. To je namreč najpomembnejše. Pa je res?

Dva dni kasneje sem se zjutraj zalotila, kako čudovito je, da je bolečina popolnoma izginila. Čeprav me je tam spodaj še vedno ščipalo in kričalo po pozornosti. Ne, nisem hotela pomisliti.

Tisto dopoldne sem šivala in z veseljem snula nove kombinacije blaga skupaj.
Nakar sem se sklonila in začutila močno bolečino. Saj bom ...

Bom kasneje telovadila ...

Bom šla jutri na sprehod ...

Bom šla prej spat ...

Bom naredila vaje ...

Saj ne bo nič ...

Ni več čakalo. Ko je Herman prišel iz službe, je videl bolečino in predlagal sprehod. Saj sem mu že nekajkrat v zadnjih dneh omenila špikanje in zagotovila, da je to tisto špikanje, ki potem zagotovo uščipne.
Ko sva prišla nazaj, je bila bolečina že tako močna, da sem komaj še stala.
Šel je po Saro in zdržala sem še z njo, da je pripeljal tudi Patrika iz vrtca. A ob Sari sem se ulegla na kavč, iz katerega nisem mogla več vstati. Potem nisem mogla več ničesar.

Do večera sem vstala še dvakrat in pot od sobe do kuhinje je bila z berglami daljša od poti v šolo. Otroci so me videli jokati od bolečine.

Preplavljali so me občutki nemoči, strahu, obupa. A nekje zadaj je rinil v ospredje glas, da nisem več takšna, kot sem bila pred šestimi leti.

Čistila sem po glavi.
Brskala sem za vsemi shranjenimi podatki, s čim sovpada bolečina v križu.
Brskala sem za čustvi, ki bi znali biti nekje v ozadju. Brskala sem za svojimi dejanji in jih ozavestila.

Bolečina v hrbtenici izhaja iz potlačenih nezaželenih čustev. Predvsem sta v ospredju jeza in strah. Marsikomu je to španska vas, nakladanje čudakov, larifari.
Tudi sama se ob prvi misli nisem dokopala do kakšnih nezaželenih čustev, sem pa kljub temu začela graditi znova. Ampak ravno takrat sem se zavedala povezave.

Porušila sem svoj zid pred to bolečino. Odslovila sem strah, ki sem ga nosila s seboj za primer, ko me uščipne spet. Presegla sem strah, ko sem se morala opredeliti za novega osebnega zdravnika (ja, čakala sem vse dotlej, da je postalo nujno). Predala sem jezo na sistem, katerega del sem kot mama otroka s pp. V tem sistemu si namreč ne zmorem privoščiti bolezni, poškodbe, če nimam za seboj celotne ekipe ljudi, ki bi nam bila pripravljena pomagati. In ne, nimam je.
Imam samo Hermana, ki je vzel dopust in prevzel skrb za mulčke. In mene.

Ste razbrali? Jeza in strah! Kljub temu, da se vsega tega sploh nisem zavedala, sta bila vedno tu.

Strah, kaj bo, ko ne bom zmogla več?
Priznam, ves čas je tu. Mislim, da pri večini staršev.
Kdo bo poskrbel za mojega otroka? Mu bom zaupala? Kako bo na mojo dolgotrajno bolezen/poškodbo gledal socialni sistem, ki mi izplačuje nadomestilo? Kako si bom finančno lahko privoščila pomoč?

Jeza, ker sem nemočna.
Ker sem si tako zožala krog ljudi, da se obdajam samo še s temi, ki vibrirajo skupaj z menoj. Ki nas sprejemajo in razumejo.
Jezna, ker si ne naredim rezervnega načrta. Jezna, ker si ne dovolim poiskati pomoči, se odrečti nekaj stvarem na mesec in si za ta denar zagotoviti ljudi, ki bi bili pripravljeni skrbeti za Saro. Za primer, ki mi naganja strah v kosti. Za čas, ko sama ne bom zmogla. 

Evo! Šele, ko sem si rekla, da imam pri sebi počiščeno in da bom samo predala vesolju vse za razrešitev, se je odprlo.
Toliko nekega strahu v krču. Toliko ene jeze, na katero v vsakdanjem življenju sploh ne gledam kot na jezo. Živimo mimo tega, ampak to je v tem življenju dejstvo.

Zavedala sem se!
Hvaležna!

Potem sem se zavedala, kako zelo drugače znam razmišljati.
Kako zelo v vsem tem sem hvaležna, da imam Hermana, ki mu je pod kožo dana skrb za druge.
Njemu je nekaj normalnega, da me je v četrtek zjutraj oblekel. Da nič ne pojamra. Da se ničemur ne posmehuje. Da rad neguje, pomaga, prevzame vajeti in postane naša mama :)

Seveda se zavedam vseh njegovih vrlin. A premalokrat.
Razume me. Hodi ob meni. Me opominja, a čaka, kot je čakala hernija. In potem modro pripomni, da je vedel in da je čakal. Da sem sama tudi vedela in čakala. Ne obtožuje, ne meče naprej, ne sodi.
Samo tam je, pomaga in opazuje.
Opazuje moj razvoj, moja spoznanja, moje odločitve in moja dejanja.

In veste, da sem že na nogah?

Bila sem že včeraj! Bilo je hudo, zelo boleče, a sama sebi sem dokazala, da velja vse to, o čemer se učim, o čemer berem.

Veljajo besede Louise L. Hay, da je moč v meni, da se zdravimo sami, s svojo energijo in s svojo notranjo močjo.

Saj to ne pomeni, da smo za vse sami, sploh ne. Pomagajo nam tudi soljudje in medicina, a bistvo je v nas. Da spoznamo vzrok težave in bolezni in zdravimo telo iz notranjosti navzven.

...

Danes zjutraj sem že pospremila otroke, ko jih je Herman peljal v vrtec in šolo.
Vsak človek, ki ve za mojo situacijo in me je videl, si verjetno misli: "Je že ni fajn uščipnilo, pa tako je bilo hudo."

Jaz pa danes vem, da sem premagala bolečino, toisto bolečino, ki me je šest let nazaj spravila do bolnišnice, do poti proti operacijski dvorani, kasneje do poti učenja krepitve mišic ob fiziotetapevtki.

Premagala sem samo sebe in si dokazala, v kar sem prevečkrat podvomila.
V svojo lastno moč, moč misli, notranjo energijo in zdravljenje sebe s pomočjo ozaveščanja lastnih čustev in blokad.

Ravno o vsem tem sem zadnje mesece zelo veliko razmišljala.
Ne o sebi, pač pa o Sari. O njeni notranji energiji in moči.
Verjamem.

O tem pa kdaj drugič ;)