nedelja, 25. november 2018

Vrednost človeka. Kamen iz potoka ali dragocen dragulj?

Vrednost ...
Cena ...
Ceniš sebe?
Se ceniš na podlagi tega, kako te vidijo drugi?

Nedavno sem bila še tam ... Nesamozavestna, negotova, nevredna.
Z vsem delom in spreminjanjem v meni je prišlo tudi novo zavedanje.
Ni bilo lahko, ni bilo čez noč. Sem pa kar naenkrat ob neštetem videu Ane Bučević opazila, da dejansko sem kar naenkrat malce višje. (Zelo priporočam njene videe, s katerimi dejansko vsak dan, vsak teden, v svojem ritmu delaš na sebi in dviguješ svojo vibracijo na podlagi tega, da razumeš in sprejemaš najprej sebe, nato ostale in cel svet. Njen kanal: SAFARI DUHA.) V akciji, s sledenjem svojemu toku, z mojimi izzivi in mojimi ljudmi, dejansko uresničujem sebe.

Na zunaj pride na plano samozavest, hkrati pa z delom na sebi spreminjam svet okoli sebe. Vidim, razumem, sprejemam. Sem iskrena in pohvalim. Ni mi težko biti z ljudmi - nekako, prav zares so se zamenjali! Z ostalimi imam dober odnos. Postavljam meje. Sem čuječa. Spoštujem drugačno. Sem tiho in se umaknem, namesto, da bi nižala svojo vibracijo. Zelo rada živim v hvaležnem občutku, koliko navdiha mi dajejo drugi.

Vsi bi se morali zavedati vrednosti. Najprej svoje lastne in potem vrednosti drugega. Dvigati vrednost tistim, ki jih spoštujemo, ljubimo, jih občudujemo.

Vem, kako je drugi mamici in prijateljici reči: "Rada te imam. Občudujem te. Vesela sem, da te imam. Si navdih. Odlična si."
Vem. Vem, da sem s takšno iskrenostjo marsikdaj polepšala kak dan. Ja, tudi sebi, ker sem rekla njej.
Nazaj nisem dobivala, ne, iskreno, nisem sprejemala, ker nisem znala sprejemati pohval, komplimentov, nisem znala ne - pričakovati.
Šele, ko sem dvignila svojo zavest, svoje zavedanje in začela spreminjati svoje razmišljanje, se je dvignila moja vrednost.

In zdaj ne potrebujem pohval od zunaj. Vesela sem navdiha. Vesela sem vseh novih spoznanj. Vesela sem svojega lastnega odnosa s sabo in s svetom zunaj mene.

Verjetno je to enostavno ... občutek samozavesti. Ja, petintrideset let sem potrebovala, da sem ga uspela najti in izraziti. Toliko časa sem potrebovala, da sem dobila svojo lastno samozavest!

Ampak ne na podlagi drugih, ki bi me hvalili, bodrili, se trudili z mano in zame. Še nekaj mesecev nazaj bi rekla, da je nemogoče imeti samozavest brez podpore okolice, partnerja, staršev, prijateljev. Ampak prav zato se gre!
Odkar imam to, sem dovolj sama sebi. Ne težim več Hermanu, da mi nič ne gre, da me nihče ne mara. Ne pričakujem podpore od zunaj, ne čakam na aplavz drugih ljudi, da bi šele takrat videla, da sem sploh vredna.

Vsak od nas je vreden več kot dragulj. Vsak od nas je neprecenljiv.

Želim si, da bi vsakdo našel pot do sebe, kot sem jo jaz. Da bi potem znal navdihniti druge. Tega se bom naučila tudi jaz :)

Želim si tudi, da bi več ljudi, ki imajo samozavest in se zavedajo, da je življenje lepo, to razdajali. Širili po svetu okoli sebe. Pohvalili tiste, ki potrebujejo pohvalo, bodrili tiste, ki potrebujejo spodbudo, pomagali tistim, ki potrebujejo pomoč.
V tem smo žal zelo slabi. Saj to veste, kajne?

Vsak začne pri sebi. Najprej zase, potem pa daš naprej.
Ker s tem množiš, saj veš? Kot Ljubezen 💜

Zapomni si, kamen je lahko iz potoka. Vreden ženski na tržnici dva evra. Vreden restavratorju v muzeju dvesto evrov. In vreden draguljarju dvestotisoč evrov. Ja, isti kamen, ki je ležal na tleh.
Važno je samo, "komu se daš na ocenjevanje" in toliko boš vreden.

Bodi sam zase največ vreden, najbolj mogočen, močan in neprecenljiv.
Potem bodo prišli ljudje, ki bodo v tebi videli, kaj izžarevaš. Sebe. Dragulj.

Smo zmožni tega?
Jaz si mislim, če je uspelo meni, deklici, ki ni nikoli verjela vase, ki je v ogledalu videla odsev vseh drugih, samo sebe ne ... 
Lahko uspe tudi tebi!

Rada te imam 💜

Ni komentarjev:

Objavite komentar