Zadnje čase se Hermanu večkrat ponudi priložnost, da gre po službi ali za vikend v svojo domačo vas kaj pomagat. Ta pomoč je zidanje sosedove hiše, prekrivanje strehe, urejanje njegove lastne hiše ... Saj veste, ko se naberejo močni gospodje in poprimejo za delo, se prešvicajo, umažejo, načvekajo, načeloma so potem tudi utrujeni ;)
Lansko leto si kaj takega nisem predstavljala tako veselo. Veliko časa in predvsem energije sem porabila, da sem se pripravila na njegovo odsotnost, na dan, ko sem sama z mulčki.
Predvsem mi je predstavljalo težavo z vsemi tremi oditi od doma. Maledva nista bila tako predvidljiva, da bi vnaprej verjela, da me bosta upoštevala zunaj na cesti, v trgovini, na igralih. Da smo ostajali doma, pa si marsikdo lahko predstavlja, kako je ;) Če ne želiš doživeti živčnega zloma, ker v pol ure eno stvar poveš desetkrat in se čez eno uro zaveš, da ne samo, da govoriš sam s sabo, še nekje eni škratki delujejo proti tebi.
Seveda se je vedno izšlo :)
Zdaj pa je že nekaj časa precej fino, če sem sama z njimi. V mislih si zorganiziram dan, preverim, če imam na voljo dovolj hrane, primerne za hitrejšo pripravo, ključnega pomena je tudi vreme.
Ob suhem vremenu so nam vse poti odprte in jim privoščim še izbiranje, kaj bi počeli, kam bi šli.
Nekajkrat pa sta šla maledva kar s Hermanom in tisti dan preživela pri stari mami. Imata obdobja, ko nikakor ne želita nikamor, pa obdobja, ko sta zapečkarja, pridejo pa tudi dnevi, ko z veseljem odhitita tja. Seveda z namero, da si bosta tam z lahkoto sprostila vse ventile in dosegla prav vsak cilj iz njunih malih bučk ;) Kaj znano?
Danes je petek, v tem praznično - počitniškem tednu prvi dan, ko sem si rekla, da bo Herman po službi doma. Potiho sem si naredila načrt, da bi pa jaz popoldne po dolgem času preživela v moji šivalnici. Pridejo obdobja, ko dopoldnevov nimam frej, da bi delala, potem še počitnice ... Zares sem čakala ta dan, da grem malo "ven iz situacije".
S Hermanom namreč nimava domačih ali prijateljev, ki bi bili pripravljeni prevzeti varstvo mulčkov, da bi se midva napolnila z energijo. Varuško, ki jo skrbno izbereva, si privoščiva približno dvakrat letno za tri, štiri ure, da preživiva ta čas malo sama.
Vse ostale najine samske trenutke preživljava vsak posebej. Jaz se zakopljem v šivanje, pospravljanje ali pisanje, kadar mu prepustim čas z malimi. On rad poje in je hvaležen, kadar ga spustimo na vaje.
Danes torej ...
Po prihodu iz službe sem omenila, da smo sinoči pri njem doma pozabili Sarino mapo s simboli. Brez tega se počutim izgubljeno, pa čeprav Sari redno pokazujem šele pet simbolov v njenem komunikacijskem sistemu.
Na glas sem tuhtala, kako bi malo prej kot jutri prišla do mape, ko moje glasno razmišljanje prekine z dejstvom, da gre tudi danes gor.
V hipu sem pozabila na mapo, prav po žensko sem se pomulila. Povedala sem mu, da sem si že dolgo želela it dol šivat.
Oba sva vedela, da gresta mulčka lahko z njim. Le da ju morava taktično pripraviti do tega, sicer bosta izbrala opcijo, da ostaneta doma z menoj.
Wau, kar hitro nama je uspelo ;)
...
Odšli so.
Vame se v hipu naseli slaba vest. Sama s Saro namreč zelo uživam.
Sara je vodljiva, na moji frekvenci in ob njej, z njo, se lahko lotim česarkoli.
Tako sva pospravili precej starih grehov v kuhinji. Hladilnik je čist, s pečico se bo pa treba še pogovoriti. Sari lahko na glas berem svojo knjigo. Dovoli mi, da grem obesit oprano perilo. Ob njej lahko pišem blog in ji malce povem, o čem pišem :)
Saj ne, da z vsemi tremi doma vsega tega ne zmorem ali ne smem. Sploh ne. Le veliko lažje je. Maledva mi namreč najraje na svetu pomagata, sploh, ko je na vidiku šprica, vileda, brisanje ... Ampak jaz potem nekako še težje gledam sledi vodnih kapljic in potegov s servetom. Temu pravim dvojno delo zame. Ne, hvala.
Zakaj imam torej slabo vest?
Zato, ker sem vzgojena s prepričanjem, da so otroci moja domena in naj z njimi ne obremenjujem drugih? So drugim res sploh breme? Zakaj gledam na tak način?
Imam slabo vest, ker sem itak doma in najbolje poznam družinske sisteme, kjer so otroci pri mami, medtem ko oče do večera dela? In bi moralo biti tako tudi pri nas?
Vse to so zakoreninjeni vzorci v meni. Niso nekaj mojega. A še vedno pogosto delujem proti sebi zaradi njih.
Pri nas imamo drugače. Pravilno. Maledva sta toliko Hermanova kot moja :) In da dodam, če nima zares kakega hudega dela, recimo poleti, je večino časa tudi Sara prav toliko Hermanova ;) Čeprav ona bi bila v resnici raje še bolj njegova kot moja.
Sem pregnala slabo vest.
Bilo je najino popoldne. Zunaj dež in kljub nameri, da se bova zapeljali vsaj do bencinske, pošte in lekarne, nisva niti pomislili na to, da bi se uredili za ven.
Najin čas izgleda predvsem zenovsko. Ne, ne meditirava cel čas, ampak sva povsem usklajeni, mirni, najboljši pa je občutek, kot bi se držali s srcema skupaj.
Danes sva se pogovarjali, kaj hudiča bi si Sara želela za rojstnodnevno darilo.
Potem sva naštevali ljudi, ki bi lahko v nedeljo prišli voščit. Smejali sva se nameri, da bi zarustano pečico očistili. Valda, Sara je že vnaprej vedela, da ne bo uspelo! (Se mimogrede priporočam za kak čudežen zvarek, res je trdovratno zasvinjana!)
Nekajkrat vmes sem začela s pisanjem tegale. In se po parih minutah spomnila, da že tri tedne urejam videe, ki naj bi bili moj prvi vlog. Tudi to ji je bilo smešno!
No, pri kuhanju kosila je pa nazorno pokazala, da ji ni všeč ena sestavina: hrenovke. Vedno se mršči in zavzame nemogoč, tog telesni položaj, kadar jih vzamem iz skrinje.
Vseskozi so seveda na telefonu igrale risanke (tv nam je crknil dva dni po tem, ko sem napisala odpoved naročniškega razmerja z operaterjem - a še nisem poslala ;)) in v vmesnem času sem naredila kak kilometer po hiši.
Se sliši zanimivo?
Meni je zares najbolj zanimivo, da se tako zelo poveževa, ko sva sami. V hipu, ko odidejo vsi s Hermanovim priimkom, sva midve, samo midve, in dobesedno se počutim tako, kot sem se počutila prvih pet let s Saro.
Kako vi preživljate dneve, ko niste vsi v kompletu? Kako se "razdelite"? So otroci avtomatsko dodeljeni mami? So pogosto pri starih starših?
Jutri bomo spet sami. Midve s Saro in mulčka. Kaj naj počnemo?
Imela sem visokoleteče načrte za počitnice, a sem pozabila vključiti dež. Za Saro je zares nedostopen. Si ne predstavljam, da se zmoči ves voziček.
Za take primere sem tudi prilagodljiva toliko, da gremo v shopping, pod streho, čeprav si ne predstavljam, da bi si z njima nekje pod stropom uspela končno kupiti čevlje :D
Na hitro kak predlog dobrodošel!
Ni komentarjev:
Objavite komentar