(Že dolgo nazaj sem dobila željo po tem, da bi preko bloga dala iz sebe svoje misli, namenjene nekaterim ljudem. A v življenju izven ekrana nimam te možnosti. Nastaja rubrika PISMA.)
Danes moja hči praznuje. Trinajst let je že dopolnila.
Veš, da je tudi tvoja? Ja, še vedno.
Že dolgo nazaj sem odpustila vse. Zato, da sem šla sploh lahko naprej z življenjem. Da sem lažje zaspala, da sem začela razmišljati še o čem drugem.
Zanimivo, da sem potrebovala toliko časa.
Odpustila sem. Zagotovo se je čutilo.
Ne zmorem pa pozabiti. Saj imam namreč opomnik vsak dan ob sebi.
Potrudila sem se in se spravila z vsem, kar je bilo pred njenim rojstvom.
Druge izbire nisem imela, saj nisem nikoli izvedela resnice. Kdo sem bila zate? Zakaj sem se ti zgodila?
Zdaj ni več važno, sama zase sem sestavila nekaj zgodbic, da sem jim verjela in vse skupaj pustila tam ... Trinajst let nazaj.
V svetu moje punce mi je najvažnejše razumevanje in sprejemanje.
To sta dve prvi in ključni vrlini, kateri stalno poudarjam in v zvezi z njo, njej, želim.
Po drugi strani pa sem jaz tista, ki nikakor ne morem razumeti, kakšno rano ti predstavlja. Ne morem sprejeti tvojega odnosa do nje!
Razumem, da se nisi nikoli navezal nanjo. Lahko razumem, da si je nisi želel. Lahko razumem, da si bil mlad. Lahko razumem, da nisi bil pripravljen. Razumem, da si se ustrašil. Razumem, da ti je njen svet popolnoma tuj. Razumem, da si se dolgo iskal. Razumem, da ti je žal.
A ona je tu. Živi. Čuti. Tu je!
Je dekle, ki si zasluži spoštovanje. Je dekle, ki si zasluži vso hvalo, kolikor je mogoče. Je dekle, ki si zasluži vse dobro v tem življenju.
A zakaj se ti zdi, da si ne zasluži kančka tvoje pozornosti?
Rada bi razumela.
Se spomniš, kako srečna je bila, kadar si jo obiskal, ko je bila majhna?
Si pomislil, kako zelo te je čutila, glede na to, da si jo obiskal samo ob rojstnem dnevu?
Si pomislil, da te je izbrala za očeta s prav posebnim namenom?
Si pomislil, da je za vsem tem globji pomen?
Si pomislil, da ima poslanstvo, v katerega te je vključila že precej prej?
Danes je bil njen dan.
Iskreno, žal mi je, da se nisi spomnil.
Iskreno, žal mi je, da ji ne morem nikoli več povedati, da si napisal sporočilo, da jo pozdravljaš.
Žal mi je, da ji pismonoša nikoli ne prinese voščilnice od tebe.
Žal mi je, da moja hči nima škatle, kjer bi hranila čestitke, voščilnice, zapestnice, obeske, kamenčke, popke, ki bi jih dobila od svojega očeta.
Žal mi je, da nima slik, selfijev, posnetih s teboj, s tvojimi najbližjimi.
Žal mi je, da nima spominov s teboj.
Verjamem, da je nekje v njej še tistih nekaj sličic trenutkov, ko si ji prišel voščit.
Zelo dolgo sem rabila, da sem dojela, da nisem jaz kriva.
Dolgo, da sem se sprijaznila s tem, da ti očitno nič ne pomeni.
Dolgo, da sem verjela mnogim, ki so mi govorili, da zares obstajajo starši, ki zapustijo svoje otroke. In se ne ozirajo.
Sredi avgusta sva bili s Saro pri Mateji. Peljali sva se na drug konec Slovenije, da sem videla v mali delček Sarine duše.
Dolgo potem sem premišljevala o vsem, kar sem izvedela. Sestavila sem sestavljanko in dodala precej manjkajočih koščkov, ko sem prebrala še Schwartzovo knjigo Načrt duše.
Sedaj razumem, da ni bila napaka uma. Razumem, da je bilo vse natanko tako, kot je moralo biti.
Sara je izbrala tebe. Tudi tvojo družino.
Zate ima poslanstvo. Kot za vse ljudi okoli sebe.
Solze so mi napolnile oči, ko je Mateja videla prizor iz enega prejšnjih življenj in mi opisala delček odnosa, ki sva ga dobesedno ponovila. Ne vem, če boš kdaj lahko razumel.
Šla sem v zlato svetlobo in se potrudila, da sem ta del karme prekinila. Z veliko zahvalo za vse, predvsem pa za Saro. Zelo sem hvaležna zanjo, da jo imam, da je izbrala mene in mi dala ogromno izkušenj, lekcij, zmag in izzivov!
Si predstavljaš? Trinajstletnica, vredna tolike hvale, kot bi bila že modra starka ;)
Bistvo je Sara.
Izbrala te je, da bi te učila sprejemanja.
Izbrala te je, da bi ob njej lahko zacelil svojo rano.
Sara je ogromna milost. Njena duša ima enega največjih načrtov, s katerim premika svet.
Sara je odlična učiteljica.
Ničesar ne reče. Le pogleda in včasih pogled v njene oči skeli. Zna pogledati v notranjost in ti to notranjost zrcaliti. Saj to znajo vsi otroci, a ona je direktna. Iskrena.
Ni mi več hudo.
Včasih se sprašujem, če svojim otrokom pripovedujete o Sari?
Ali kdaj pogledate njene slike, ki so na internetu?
Se pogovarjate o drugačnosti?
Jo tvoji otroci spoštujejo? Vedo, kako zelo močna in pogumna je?
Ali tvoji otroci tudi vedo vse o cerebralni paralizi, vedo, kako živijo ti ljudje?
Bi se tudi radi naučili hraniti po gastrostomi, jo masirati, ji podložiti noge?
Si se danes spomnil na njen dan?
Želim ti, vam vsem, vse lepo.
Pomislite, prosim, kdaj na njo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar