ponedeljek, 12. marec 2018

Presenečenja. Najlepša darila, ki pridejo iz Srca.


Ravno sem odhajala od doma, ko je mimo prišel pismonoša. Presenetil me je, saj že zares dolgo nisem naročila prav ničesar preko spleta.
A vseeno je imel zame pomembno, skrivnostno pismo.

Spravim ga v torbo in pomaham Meti, ki je ravno zapeljala na dvorišče. 

Po nekaj minutah pogovora se spomnim in odprem. Tuhtam. 

Bilo je pismo iz Thermane Laško, z njihovimi prospekti, opisi, kaj vse ponujajo in dodatno kuvertico, v kateri je bil kartonček, ki je v sebi skrival vrednostni bon.

Nisem mogla dognati, od kje je bilo to poslano meni. Kdo bi to poslal? Ni podpisa, nobenega pripisa. Tudi v nobeni tovrstni nagradni igri nisem sodelovala. 
Pospravila sem vse nazaj v torbo in nekaj trenutkov razmišljala. Potem sva z Meto prekinili tišino in nadaljevali pogovore ...

Zagotovo je minilo že pol ure, saj sva bili že skoraj na cilju, na drugem koncu Ljubljane.
Moje misli je preplavil spomin, da me je Nina, prav tako zelo posebna mama, zadnje dni spraševala, če je poštar že prinesel pošto. Da mi je nekaj poslala.

Aha!
Aha!
Aha!
Na glas sem oznanila, da se spomnim, da mi je kapnilo, joj, to je tisto!
Nina je poslala pošto iz Thermane Laško!

Ti, ti, Nina!

Presenečenje je uspelo!


Občutila sem hvaležnost.
Predvsem zato, da obstaja prijateljica, ki nam namesto daril podari nekaj, kar dejansko radi počnemo. Hvaležnost, da imam prijateljico, ki posluša, ki si vzame čas zame in sprejema brez pogojevanja, brez obsojanja, brez dajanja nasvetov, ki bi v meni zbujali slabo vest ali slabo samopodobo. Hvaležnost, da imam prijateljico, ki je vedno tam nekje zame. Sprejemajoča, ki pusti svoje posebno materinstvo, svoje posebno življenje, ves svoj ego ob strani, da je tu zame.

Prijateljica z veliko!

Valda smo šli čofotat, še taščo smo s sabo vzeli. Kljub temu, da je v Thermani Laško vedno totalna gužva, smo uživali!

Sari je tam najbolj všeč stalno vklopljena reka. V tem ona pluje po vodi, moja naloga je le obdržati glavo nad gladino :)
In pa seveda dejstvo, da je kompleks zares velik in je vode več kot dovolj. Prehod v zunanji bazen bi pa Sara vzela s seboj ;) Vsakič znova se čudim, kaj hudiča ji je v teh prehodih tako fascinantnega? 

Če pa primerjam med kompleksi, ki jih obiskujemo, ima Laško edini minus gužvo. 
Velik plus pa je tu v temperaturah. Tako temperatura vode, kot temperatura zraka sta tu super. Naši posebneži težje uravnavajo spremembe temperature, se težje sami ogrejejo, hitro pa se jim zniža telesna temperatura, če je voda malo bolj osvežilna.

Da o malihdveh ne govorim! Onadva itak zajemata življenje z veliko žlico. Uživata v raziskovanju vsega in spoznavanju novega.

Joj, kako zelo hvaležna sem!


Hvala, hvala, hvala, moja draga Nina! ❤


Še kdo voha?

POMLAD?

V času mojega nezapisovanja na blog sem bila vseeno ves čas tukaj.
Le zimskega vzdušja mi je zmanjkalo že kmalu po decemberskih praznikih in sem potem raje šivala, da sem 'pobegnila'.

Že prejšnji teden pa se je zdramilo.

Po nekaj kaotičnih tednih, ko sem bila, kot očitno že mnogo zim poprej, v fazi 'samo dihaj in preživi', sem ob jutrih spet v glavi pisala.

Ja, res je. Jutra so moj navdih.
Ob jutrih, ko sem z malimi v hitenju, kot bi nas lovil tornado in ko tolikokrat štejem do deset, podaljšam do dvajset in zadiham ob petdeset... Ja! Ob teh jutrih, ko sedemo v avto, moja glava začne razmišljati in sestavljati objave.

Ko bi vedeli, kakšne zgodbe pišem že leta in leta! Če bi glava zmogla zapisovati, bi izdala že vsaj pet bestsellerjev!
Resno ;)

No, da ne zaidem.

Prvo pravo sonce me je prepričalo, da se bomo spet prebudili. Preživljali dneve zunaj. Hodili spat pred mrakom. Slekli bunde. Raziskovali in spoznavali svet!
Dalo mi je energijo, hkrati pa zavedanje, da čas še vedno teče. Me ne čaka.

V tem času se nam je marsikaj dogajalo. Kljub temu, da je bila en mesec takšna zima, da Sara s svojim vozičkom skorajda ni bila zunaj na kakšnem pravem, dolgem sprehodu.
Kljub temu, da je bilo ravno to zimo po nekaj letih spet veliko več obveznosti v smislu terapij, pregledov pri zdravnikih.
In kljub temu, da so bili malčki zaradi ene viroze dva tedna doma, Sara pa še dlje.
Le, ko je sneg vsakič znova toliko odlezel, da zares kamot prideš mimo po poteh in ulicah v vasi, takrat smo se spravili ven in se za nekaj dni nadihali.

Je ta opis podoben zapisu nekoga, ki živi nekje na severu in preživlja sibirsko zimo in pet mesecev čaka na naslednji sončni žarek in je mojster v postavljanju igluja?
Meni se tako bere ;) Tudi v spomin sem si ta dober mesec zime vtisnila tako.

Kaj mi pomeni zima?
Najprej dejstvo, da sta zimi vedno dve: ena se prične novembra, ko se pričakuje prvi mraz, ko smo neznansko veseli prvih snežink in se začenjamo zavedati, da prihaja veseli december, krašenje, lučke, pričakovanje, priložnosti za nove in nove začetke...
Druga pa je zima, ki pride kasneje, pomeni mraz, siv dan, zasnežene ceste, slane pločnike, vsakič znova presenečene plužilce, slabe gume, neprevoznost za invalidski voziček in Sarine neskončno mrzle noge.

Danes sva bili po tej slednji zimi na terapiji v Ljubljani.
Tisto uro, ko sem na toplem in suhem opazovala Sarine oči, kako komunicirajo, me je nekajkrat predramil šum izpred velikega okna.
Zunaj je vsakih nekaj minut deževalo in pihalo. To je bil tisti pomladni, topel in mehak prš. Skozi veter so prodirali žarki sonca. Ta dež je bil tisti čisti, ki splakne tla, jih očisti snega, soli in zimskega smoga. Luže na tleh so bile lepe, čiste, kot ogledalo.

Tako je opralo tudi mene.
Saj zima ni bila zares sibirska. Pravzaprav je bilo ogromno sonca in skozi okno tudi mraz ni prišel do kosti:)
Le zame osebno je bila dolga in psihično naporna. Pa ne v negativnem smislu. V tej zimi sem namreč prišla mnogim stvarem do dna. Poslovila sem se od nekaterih vzorcev, ki sem jih nosila s seboj že od otroštva. Predvsem pa sem s precej dela na sebi veliko pridobila.

Ker hvaljenje same sebe ni v moji naravi, bom to pustila malce skrivnostno zakrito.
Saj ljudje vse pokažemo s svojimi dejanji, kajne? Tudi jaz bom, saj je poleg vsega čas za uresničevanje načrtov.

Načrte pa uresničujeva tudi s Saro.
Kako dobro se sedaj spominjam let, ko sem jo vozila v CIRIUS Kamnik, da smo jo skupaj učili komunicirati.

Zdaj, po dobrih treh letih je zopet dobila priložnost, da se učimo vsi skupaj s strokovno pomočjo.
Nadvse hvaležna sem za to priložnost!
Sem pa tudi ponosna, saj Sara sedaj zmore več koncentracije, predvsem pa veliko bolje komunicira z mimiko. Tako, ko ji nekaj zares ni všeč, pa nima moči, niti volje, da bi to skomunicirala z znaki, to nazorno pokaže. Ko se jo upošteva, se zmore umiriti sama od sebe. Ko sprejme napačno odločitev, se zaveda, da jo je treba vseeno izpeljati, tudi če bi si ona rada premislila.

In tako se že dober mesec redno voziva na URI - SOČA k logopedinji.
Na začetku me je precej skrbelo. Sara namreč težko drži glavo pokonci, če jo nekaj ne zanima. Sara zares glasno in neutrudljivo joka, če jo nekaj iritira ali če sumi, da bi pri določenih ljudeh z jokom premaknila mejo in dosegla svoj cilj. Naprimer, ko se prikaže Herman, v hipu začne jokcati in s tem doseže risanko na telefonu. Nenazadnje pa Sara zelo dobro ve, kako lahko je igrati vlogo, da ničesar ne zmoreš in zaradi tega ni treba. Tega se pogosto poslužuje v šoli. No, druga stvar pa ima to včasih za izgovor.

Torej, kako komunicira Sara?
Z očmi. Pokažeš ji listek s simbolom/fotografijo/risbo, postaviš jasno vprašanje in ona s pogledom izbere odgovor.
Zamudno je to delati tako, 'na peš'.
Željo in cilj imamo, da bi nekoč osvojila vse potrebno znanje, da bi zmogla komunicirati preko računalnika - komunikatorja.

Pot do tja je še dolga. Zelo dolga, daljša od zime.
Se je pa vsi veselimo.
Ker nove možnosti ne dobiš kar tako. Sploh pa ne v Sloveniji, ne z logopedi, ki bi se v službi ukvarjali z učenjem nadomestne komunikacije tako težko oviranega otroka, kot je Sara.

Za mojo Saro sije tisti topel, zlat žarek prvega pomladnega sonca.
Jaz pa si samo želim, da bom ob njej vzdržala in da bom zmogla biti korak pred njo, dokler me ne dohiti.

To bo moja dišeča, mehka pomlad.

Pa vaša? Imate tudi kakšne nove cilje, neznane poti?

torek, 9. januar 2018

Kraljična


Moja draga Ajda,

Ti si bitje, ki se je vklesalo v moje srce in še vse okoli njega.
Že od samega štarta si ti naš diamant. 

Ti si tista, na katero sva z atijem zares čakala. 
Midva in Sara smo se dolge mesece zares veselili tvojega prihoda med nas. Toliko pričakovanja! In prinesla si toliko veselja, moči, ljubezni!

Sedaj si naša. Čisto naša. Moja. Samo moja.

Kraljična.

Tvoj karakter je nekaj, kar bi si želela zase. Ne zavidam ti, sem pa izjemno ponosna nate!

Na vsako vrstico vsake pesmi, ki jo vedno zapoješ direkt iz srca.
Na vsak gib tvojih neverjetnih koreografij.
Ponosna sem na tvojo vedoželjnost.
Ponosna na tvojo ogromno srčnost.

Si deklica, na mah podobna meni. 
To me pogosto skrbi, spravlja v jok in me dela nemočno.
Podobna si mi v tem, da nimaš samozavesti, se ne postaviš na prvo mesto svoje prioritetne lestvice. Podobna si mi v tem, da si plaha do drugih ljudi. Podobna v tem, da si ustvarjalna in samosvoja.

Veš, kaj?

Daješ mi moč. Ti si moja motivacija, da spreminjam sebe. Le tako ti bom zmogla pomagati, ko boš potrebovala samozavest in pravi nastop pod svojimi žarometi.

Ti si moj navdih, da se stalno premikam. Daješ mi motivacijo, da z veseljem negujem sebe in svojo umetniško dušo. S tem ti želim nekoč dokazati, da je najlepše v življenju slediti svojim sanjam. Nič ni nemogoče, tvoja moč je izjemna, brezmejna!

Ti si razlog za večino mojih raziskovanj, brskanj po člankih, iskanj novega znanja.

Včasih si ti edino, kar me skrbi.
Pogosto pa si edina, ki me razveseli, sprosti, obožuje.

Obožujem tvojo igro, v kateri je neskončno domišljije in ščepec naših najlepših spominov.
Občudujem tvoje črke, ki jih pišeš tako zavzeto, natančno, spretno.
Čudim se tvojemu spominu, ki včasih sega prav do pikice pod mojim srcem.
Hvaležna sem za tvojo srčnost, ki skrbi predvsem za druge, v prvi vrsti za Saro in njej podobne.
Nasmehnem se ob tvojih zgodbicah za lahko noč. Z atijem ti ne bova nikoli primerna konkurenta ;)
Ganjena sem, ko me tako zelo potrebuješ ob sebi, da zaradi tega hitreje odraščaš.


Želim ti mnogo stvari.

A glavna želja iz mojega srca je prav tvoje srce.
Naj ostane tako veliko, dobro, hvaležno, ljubeče in močno še naprej.

Želim ti neskončnost igre v življenju. Pleši, poj, plavaj! 

Želim ti neskončnost znanja, ki si ga želiš.

Neskončnost ljubezni, ki jo potrebuješ.

Želim ti tisto stalno potrditev, po kateri hrepeniš, znova in znova.


Želim ti moč, da vzdržiš.
Pogum, da spregovoriš.
Mirnost, da sprejmeš.
Nežnost, ko pobožaš.
Želim ti vztrajnost, ko se učiš.
Želim ti potrpežljivost, ko sprejemaš.
Želim ti modrost, ko govoriš.
Želim ti ljubezen, draga moja.

Ker midve obe veva, da si moj srednji otrok. Obe sva poslušali definicijo tega in obe sva si jo zapomnili ;)

Zato... V največji meri ti želim, da bi midve imeli vedno dovolj časa, energije, empatije in ljubezni, samo zase. Ker to potrebujeva. Ker jaz vidim, ti pa čutiš.

Rada te imam, kraljična moja!

Rada imam vsak trenutek življenja, ki ga preživim s teboj. Osmisliš ga. Napolniš ga. Dejansko, objemaš moje življenje in tega objema ne bom izpustila.

Hvaležna sem zate.

Lepo praznuj, moja mala kraljična!
Naj traja!

četrtek, 28. december 2017

Naj traja, naj traja :)

Pričakovala sem, da bom v decembru veliko več pisala...
Moj blokec je poln. Konkretno poln idej, zamisli, tem, dejstev, projektov, ki čakajo name.

Kako zelo paše!

Končuje se leto, za katerega si že cel teden govorim: WAU!

Ja, res je bilo eno čudovito, produktivno, pogumno, odprto, pozitivno, natrpano, predvsem pa prebujajoče leto!

Toliko sem naredila na sebi!
Dejansko naredila! Po branju, teoriji, brskanju za ljudmi, ki vidijo in čutijo več, mi je na pot prišla Tjaša iz Angelskega dotika s tednom obilja. Bilo je že proti koncu leta, a z mojim osebnim koledarjem se je poklapalo v popolnosti.
Predvsem pa, končno sem našla v sebi tisto samozavest, ki mi je pokazala, da sem ravno takšna, kot sem, dovolj dobra.

Na pot so mi začele prihajati stvari in dogodki, ki vztrajno odganjajo staro in mi dejansko kažejo smer, ki je samo moja. Stare navade, nasičene odnose, stara vedenja, pa tudi mojo trmo.
Nekako, no, pomirja.

Dejansko sem v tistem tednu in več zares prebudila svoj notranji jaz, pogledala sebi v oči, znova sprejela svoje telo, svoji duši podala roko, si nadela svojo lastno krono in začela delovati! Živeti!

Ja, končno sem na vrsto prišla jaz.
Ne drugi, jaz. Kdo pozna tak občutek?

Saj so po vzponih tudi padci. Tudi tisti, tahudi. Ampak vsaj v teh stvareh sem med prvaki, saj sem se že naučila, da padci krepijo, učijo in te dvignejo višje.

V tem letu je bilo ogromno padcev. Zame najhujše letos je bil prihod neke grozne monotonosti v naša življenja, ki je odtujila tisto posebno vez med nama s Hermanom.
Pripomogel je moj karakter, najini vzorci iz otroštva, izkušnje iz preteklosti, zelo veliko monotonosti, najbolj pa dejstvo, da ima on službo, kjer odklopi, misli na druge stvari in je del enega navadnega sveta. Jaz tega nimam. Sem doma, za sabo pa vlačim vse skrbi in tuhtanja, kako bi nekaj popravila.
Saj ni Sara kriva, drugačno življenje je tisto, ki prebuja vse drugačno.

Ko sprejmeš sebe, te sprejmejo tudi drugi.
V življenju sem že dala marsikaj skozi, preizkušnje so moja stalnica.
Z njimi se učim in rastem.

Danes, ko sem pomišljala za nazaj, sem se spomnila predvsem svojih prelomnih let. Ko je umrla mami, ko sem menjala gimnazijo, ko sem rodila Saro, doživela prometno nesrečo, spoznala Hermana, se selila, rodila oba mulčka, se postavila na noge z vso prtljago vred.

Med temi prelomnicami so same preizkušnje, ki so me pahnile na dno in mi dale moč, me povzdignile vsakič znova nad gladino. 
V letošnjem letu pa je moje delo delo na sebi, zase.
Saj še zaidem na staro ploščo. Sploh, kadar začnem razmišljati o ljudeh. Kako hitro te nekdo skensla. Kako hitro je nekdo zavisten. Kako naivno kdo pričakuje, da zanj boš pa skočil z mostu. Kako pogumno si kdo dovoli kritizirati. Kako je nekdo posesiven in pogojevalen do tvojih lastnih čustev in dejanj.
Pa saj veste...

Nekako mi je uspelo teorijo pahniti v prakso in dejansko deluje.
Pozitivno.
Samozavestno.
Prijazno.

Kar pocukrano, kajne?

Za moje pojme... naj traja!

Čaka nas še zadnji vikend letos. Mogoče nam uspe speči torto. Želim si zašiti se eno krilo - zame ;)
In naprej?

Mogoče bo le nov teden, nov mesec... nova cifra v letnici.
Mogoče bo vse drugače.
Verjetno bo evforija po vseh spremembah in obljubah hitro minila.

Mi bomo v svojem stilu. Nam zelo paše!

Veliko, veliko časa bomo skupaj. Zamujali bomo. Jedli tahitra kosila. Ustvarjali. Se kregali. Skupaj spali. Jokali. Plesali. Se igrali. Brali. Hodili. Napredovali. Se učili. Trepetali. Bili hvaležni. Molili.

Želim pa si eno: da bi na svojem seznamu tokrat malce dlje ostala na prvem mestu.
Ja, celo stopničko višje od otrok.

Ker na koncu vedno pristanemo pri zdravju. In zadnje tedne vidimo, da mama, ki ni zdrava, ni v redu mama.
Tudi mama, ki je utrujena, zjutraj ni prav prijazna.
In niti mama, ki ni sita, lepa, zadovoljna in srečna, ni hvaležna mama.
In nehvaležnost pripelje do grdih pogledov.

Naj bo vaše leto 2018 leto poguma, neverjetne moči, dela na sebi. Naj bo leto uspešnih projektov, zadovoljnih mamic, srečnih otrok in nasmejanih atijev. Naj bo leto plesa, iger, izletov, spontanosti, dogodivščin, najlepših spominov!
Naj bo eno zelo lepo leto :)

petek, 22. december 2017

Kako smo pričarali pričakovanje

Pisala sem že o našem začetku letošnjega decembra.
No, ves je bil v tem stilu: zadnji hipi, obveznosti, ustvarjanja, naša rutina, presenečenja. Temu se v bistvu reče naš vsakdan :)
Vseskozi nas je spremljal naš, doma narejeni adventni koledar, za katerega mi je žal, da se danes zaključuje.
Sara ga je spremljala od daleč, Patrik je pristopil le ob dnevih z bonboni, Ajda pa je čisto padla not'!
Vsak dan nas je spremljalo navodilo, bodisi naj nekaj ustvarimo, pospravimo, nekam gremo, bodisi pa zgolj preberemo zgodbico o božiču, Jezusu...
Tako smo bili tudi precej bolj organizirani in dosledni. Prejšnja leta nas je namreč vse počakalo ali pa sploh ne dočakalo. Letos pa nam je uspelo zadihati v decemberskem vzdušju že na začetku meseca!
Tako smo pričakovali prihod sv.Miklavža in se mu tudi zahvalili z doma narejenimi piškotki.
Kmalu zatem smo postavili novoletno drevesce in ga okrasili z lučkami, angeli in bitji iz daljnega severa :)
Še celo na oddih v toplice smo vzeli štiri naloge in material za izvedbo! Ja, res je, tam smo naredili vse osnove za voščilnice in okraske iz slanega testa.
Zame je bila to ves čas super šola, da tokrat ustvarjajo otroci. Zato so bili tudi izdelki v njihovem stilu, z napakicami, v njihovih barvah in njihovem tempu.
Tega sem se zavedala že pred začetkom, zato smo naloge, kot so novoletni okraski in voščilnice delali v vsaj treh delih.

In veste kaj? Uspelo nam je!
Poslali smo čudovite, unikatne voščilnice, ki jih Pošta Slovenije žal še ni dostavila nikamor.
Smrečico krasijo okraski iz slanega testa, čokoladice, angelčki, božički in jelenčki.
Ogledali smo si praznični Kamnik, Ajdin plesni nastop, Sari poklonili veliko kopanja, prebrali nekaj zgodbic o božiču in tudi prav luštno, namenjeno mlajšim otrokom, o rojstvu Jezusa.



Danes sva z Ajdo zares skupaj postavili tudi jaslice in tako ima sveta družina pri nas prav posebno mesto :)
Zame osebno pa je bil ta koledar opozorilo, da je končno tu december, čas za ljudi, za ljubezen, za pomislit na vse, kar si želiš in je zadnji čas, da to postaneš.
Seveda ne govorim o materialnih željah.
O željah, kakšen človek bi rad bil in samorefleksiji, ali to dejansko si?
Vedno, tudi, ko nihče ne gleda?
Jaz nisem. Priznam.
Tudi priznam, da mi je ta, doma zlimani in okrašeni kos kartona, večkrat pihnil v obraz.
Ko sem že kdaj izgubljala živce nad malčki, ko sem se jezila za brezveze, ko me je malenkost znova spravila iz tira in ko je bil pač samo slab dan.
Bilo mi je čisto preprosto opozorilo: "pričaraj jim lepe praznike."
Koledar je še vedno tu, postavljen nad mikrovalovko in danes čaka, da preberemo zadnje sporočilce tega adventa.
Nimamo pospravljeno v nulo. Nismo praznično oblečeni. Potica še vedno ni dokončana in bogve, če bo užitna.

Smo pa zelo zelo povezani med seboj.
Najini otroci poznajo vsakdan z obema staršema, ki svoje popoldneve vse do spanca namenjata skupnemu preživljanju časa.
Naše aktivnosti so izbrane glede na dostopnost za Saro in glede na zmožnosti vseh treh.
Praznike bomo preživeli skupaj, dokaj vsakdanje, v igri, sprehodih, pa s kakšnim izletom več :)
Najbolj važna stvar je naša povezanost.
Najin čas, ki ga namenjava otrokom, vzgoji, veselju.
Moja želja vsem je prav to:

Naj bo vedno dovolj časa za prijaznost med ljudmi.
Naj bo vedno beseda prijazna, dobronamerna, vzpodbudna.
Naj bo pogled veder, nasmeh širok, solze iskrene, pozdrav sočloveku uvideven.
Naj bosta v srcih razumevanje in sprejemanje.
Naj bo toplo vsem, tudi tistim, ki ne zmorejo in tistim, ki nimajo.

Naj bo čarobno: v srcu mirno.

Neka druga plat decembra.

V našem vrtcu je pri vratih škatla, v kateri se zbira hrana za Anino zvezdico.

Včeraj sva šli s Saro v trgovino in sem čisto pozabila na to. Pa sem potem doma nafilala vrečko s stvarmi, ki sva jih kupili, dodala kavo in piškote... In je Herman odnesel spotoma, ko je šel po maledva škrata.
Danes zjutraj sem se ob prihodu v vrtec sploh spomnila na to, ko sem zagledala polno škatlo in v njej tudi našo vrečko.
Ogrelo mi je srce.

Midve pa bova pač še danes šli v trgovino, čeprav jaz res samo trgovine ne maram.
Ljudje okoli mene in na mojem news feedu na fbju pa samo govorijo o darilih in kaj bo kdo komu kupil... To me pa malo žalosti.

Sem res obdana z materialisti, kapitalističnimi podložniki?
Nihče zares ne pomisli, da imamo vsi vsega preveč?
Vsaj kar se tiče nepotrebne sladkarije, novih in novih oblačil in igrač, ki so mašilo za kak dan, mogoče dva.

Ampak ne, nimamo vsega! Še zdaleč ne!

Nimamo časa, sočutja, zdrave pameti!
Nimamo pravih vrednot, nimamo občutka, da je tudi majhna pozornost v redu, da je skupno preživljanje časa dragoceno.
Nimamo svoje zavesti, da se nam ni treba pehati za tem, kaj drugi pričakujejo, kaj bodo drugi kupili, kaj si bodo drugi mislili.
Zares ne!

Kaj pa vi?
Kupujete darila? Že zavijate?
Ste v tem času pomislili na ljudi, ki nimajo?

Moja družina je v tem mesecu dobila že ogromno!
Dobili smo darila od Miklavža v cerkvi, doma, zraven pa od tega istega dobrotnika še cele vreče (predvsem sladkega) živeža pri mami A. in od slovenske Karitas.
Dober teden kasneje smo zalogo vsega povečali še zaradi obiska Božička v društvu Vesele Nogice.

Meni osebno bi zdaj čisto pasalo, da se trgovine zaprejo do januarja. Ali, no, naj omilim zadevo. Lahko bi se ukinila ta norija prodajanja sladkarij, daril, oblačil, igrač. V glavi se mi kar blešči od vsega, pa sem bila v trgovini natanko trikrat!

Jaz osebno podpiram prakso, da kar dobiš, lahko podariš naprej. Tako recimo sama ne kupujem sladkarije, ker podarjam naprej. Trije otroci namreč dobijo vsak svojo vrečo. Enkrat sem šla preračunavat, koliko denarja to nanese. Ljudje se ne zavedajo...

Glede ostalih daril, ali ne bi bilo najlepše dobiti darila, ki bi nazorno pokazalo to, da se je nekdo potrudil posebej za vas?
Da sem nora na ročna dela, ni skrivnost.
Podpiram tudi idejo, da bi darila, če že, kupovali pri slovenskih ustvarjalcih in lokalnih obrtnikih/pridelovalcih.

Kot primer, čisto ok bi bilo iti po darilo na tržnico po piškote, zelje bližnjega kmeta, mleko, jogurt in skuto lokalnega sirarja.
Po sladke dobrote skočite v trgovino z lokalnimi izdelki, pri nas v Kamniku imamo Zlato Ptičko. Zaradi mene, če kupite moko, lešnikov namaz, pokice, domači čaj. Za otroke pa med z matičnim mlečkom in žličko od slovenske ustvarjalke.

Če sami kaj izdelujete, je pa darilo sploh na dlani, z osebno noto in predvsem: NEPRECENLJIVO!

Jaz osebno se med prazniki najbolj veselim samo skupnega časa.
Odštevamo dneve, najprej do sobote in potem še do ponedeljka.
Vsak dan smo prebrali "številko" v našem adventnem koledarju in Ajda je "padla v ritem".
Želim si, da se ji bo naša priprava na praznike usedla v srce še kako drugače, kot samo s klicanjem dobrih mož z darili. 

Včeraj pa me je tudi moja sestra spraševala po darilih... kaj bi bilo primerno za otroke.
Beseda je nanesla na Saro, pa sem rekla, da je ni stvari zanjo, ki bi jo zmogel kupiti denar.
Ta mesec nisem prvič izrekla tega. Sem pa prvič dobila v odgovor, da ji nič ne privoščim in naj ne klobasam takšnih. Ja, moja sestra me, kljub tesni povezanosti, pogosto tako okrca ;) Precej me iztiri že to nujno obdarovanje, potem pa še stalno poskušanje zbujanja slabe vesti, ker Sari ne kupujemo daril.  
Zaradi svoje sestre potem začnem razmišljati...
Naštela sem ji, kaj dejansko Sara potrebuje. In da, zares vse to lahko kupi denar. Ogromno denarja.

S Hermanom se ne obdarujeva. Edina sem, ki za rojstni dan dobim darilo od njega, on ga od mene ne dobi.
In prav zares, tudi Sara ni obdarovana običajno.
Za rojstni dan smo ji teden kasneje podarili kopanje.
Še malo kasneje, po Miklavžu smo šli v toplice in najina prva misel ob tem je vedno Sara. Ona potrebuje vodo, veliko vode, ogromno tople vode.
Seveda je tudi nama pasalo zamenjati okolje, doživeti veselje in raziskovanje mulčkov, a vsega tega si brez Sare ne bi privoščili.

Po včerajšnjem malce tršem pogovoru s sestro pa sem Hermana spraševala, kar ga sprašujem že kar nekaj časa.
Namreč, moja velika želja je, da bi Saro lahko kopala. A nikakor ne najdeva načina, nikakor ni izvedljivo v naši mali kopalnici.
Sara je najstnica z zelo izrazito spastičnostjo, ki spada k njenemu primarnemu stanju (cerebralni paralizi).
Ti spazmi pa vedno bolj bolijo.
Pomaga redno razgibavanje in pa tople kopeli.

Midva pa jo samo tuširava. Enkrat ali dvakrat tedensko. Vsi sodelujemo. Sara pa joka in se izteguje. Želi si več vode, udoben in prav velik stol in pogosto, vsakodnevno namakanje.
Voda in stol nista problem ;) 

Razmišljam, koliko dela, predvsem pa, koliko denarja je potrebnega, da bi preuredili tako majhno kopalnico.

Poleg klasičnih želja, o katerih bom še kaj napisala pred novim letom...
Je moja želja v prazničnem času samo ta. Da bi nekako, čimprej, našla način in mojstre, ki bi našo kopalnico spremenili v kopalnico za Saro.

Kaj pravite?
Imate vi tudi želje v oblakih?
Take, ki si jih ne zmorete privoščiti?

Ali pa, tako kot jaz, željo po tem, da bi nekomu pomagali do osnovnega udobja?

Mnogo organizacij je v Sloveniji, ki v tem času računajo na vas, vašo pomoč, podporo. In tudi mnogo posameznikov, ki nimajo, pa vseeno tudi sami radi pomagajo drugim.

Še je čas za lepe, srčne želje.
Za lepa, srčna dejanja.
Za lep, srčen Božič.

sreda, 6. december 2017

December. Advent. Pričakovanje.

Konec novembra je bil zelo težak. Zaradi Sarinih pregledov, ki so sicer cel teden spremenili v močan, produktiven, optimističen teden. A samo ena stvar je, ki ni šla najbolje in ta je vrgla senco čez celoten projekt.

Posledica je, da smo v december sicer zadihali, a nam prinaša gužvo.
Kaj je pri nas gužva?
Nekega dne se bom srečala :) Kmalu.

Pa vseeno...

Lani sem si zamislila nek adventni koledar z aktivnostmi za mulčke.
Nekako me je čas prehitel in zadevo, veliko sivo luknjasto stvar sem postavila v kot.
Malo je manjkalo, pa bi tudi letos stvar preložila do naslednjega leta.
Pa nisem.
Raje sem se odločila, da pravi advent se začne s prvo adventno nedeljo. In ne prvega decembra, kot veleva potrošniški kapitalizem.
Spravila sem se, pozno v noč in na nedeljsko jutro, dokončati projekt.

Uspelo je!

Zdaj imamo vsak dan nalogico.
V našem čudovitem, unikatnem, predvsem pa zanimivem koledarju.

Prvi dan je bil v znamenju adventnega venčka. Vsak je nanj nalimal svojega angelčka.



Potem so sledili dnevi v znamenju priprav na prihod sv.Miklavža...
Spekli smo mu piškote, nekaj jih je ponoči že pojedel, ko je polnil nastavljen pehar.
Nekaj pa mu jih bomo zvečer nesli v zahvalo za darila. Njami!





Zaupam vam tudi današnjo nalogo.
V predalčku v koledarju čakajo storži, vrvica, bleščice in kraguljčki.
Prav na hitro bomo morali narediti nekaj okraskov za smrekico.



Za naprej... nas spremljajte.
Naš koledar skriva še moko, sol, mekol, polno materiala za voščilnice, kuverte, lesene obročke in še marsikaj!

Vas zanima, kaj vse bomo ustvarjali?
Ajdi in Sari zaigra srce, ko ustvarjamo.
To bo njun mesec....

Res je, zelo smo v gužvi.
A to je tista prijetna gužva!

Naj traja...

Naj bo december res decemberski.
Tudi vam želimo vsega ravno prav.
Predvsem pa največ SRCA.
Naj bo srčen, srečen, ta zadnji mesec ;)


torek, 28. november 2017

...

Sinoči nisem več zmogla.
Tako nemočno se počutim.
Nesposobno?
Brez kančka poguma?
Ali...?

Za menoj je neprespana noč...

Hud glavobol, ki je posledica solz, zadrževanja ihte, pritiska v glavi...

Ko ne zmoreš izjokati vseh solz, ki silijo na plano pred mulčki, ko ne zmoreš več najti moči in opore samo v sebi, ko se zares počutiš čisto čisto sam...

Ne, nisi sam.
Tam nekje je otrok, ki računa nate.
Otrok, ki te potrebuje.
Otrok, ki ne zmore ničesar brez tebe.
Otrok, ki ima na svetu samo tebe.

Nikogar drugega ni.
Čuti se... da Sara ni nikogaršnja.
Samo moja je.

In ja, včasih je breme tako zelo večje od veselja in hvaležnosti.
Breme nemoči.
Ko si ne želiš več borbe.
Ko si ne želiš več popravljanja starega.
Ko misliš, da ne zmoreš več...

Čakaš jutro, da boš spet poklicala tja, kjer so odgovorili že dva meseca nazaj.
Obrnila boš vprašanje, se naredila neumno, zahtevala spet isto.
Ker si te podajajo kot pingpong žogico.
Vsi roki so potekli. Prav vsi.

In kaj potem?
Komu mar?

Sredi noči se spomniš na tistih dvesto evrov, ki jih nisi riskirala za boljši star voziček. Zdaj boš spet poklicala še tja in se oprijela tiste bilke.

Ker si se sredi te iste noči tudi vprašala po stolu, dražjem od kombija, ki so ga ponudili otroku. Da ji bo lažje kot v vozičku. Da boste vsi lažje dočakali teh šest mesecev.

Sedem.

Stola od nikoder.
Ni prioriteta?
Ni bil zaslužek, še eden od mnogih?
Ali jim je preveč dela, ker morajo od prve blazinice do zadnje pikice prilagoditi?
Verjamem, da jim je v minus.
A plačali smo ga. Mi vsi. Mi in vi.

Razmišljaš.
Tuhtaš.
Čakaš.
Spet.

Otrok pa jamra.  
Poslušaš jo po babyphonu, si želiš, da bo zaspala nazaj.
Jo greš previt, obrnit na bok.
Zašepetaš, da je sredi noči.

Spi, dete, spi.

Sredi noči...

In mami?

"Tisto obdobje"

Čakajo naju pregledi...
Specialisti...

Terciar... edini v državi, ki ti lahko omogoči udobnost sedenja.
Če si na vozičku, kot je Sara, je to identično, kot bi si vi kupovali eno in edino trenirko s supergami za naslednja tri leta.
Bi premislili? Bi si želeli najboljšo? Bi fejst fejst premislili?
In potem, če bi bil na vratih trgovine varnostnik, ki bi odločal, ali sploh smete vstopiti... denar tu ni problem.
Problem je čas in vsa navidezna dobrota in prijaznost.

Sarin voz je dopolnil tri leta.
Neustrezen je bil že po dobrem letu. Znašli smo se v vrtincu, ki mu ni konca.
Ko ugotoviš, da nekaj ni, prosiš za datum, da pogledajo in odločijo, kaj se lahko stori. Potem se vse odločitve pošljejo na zzzs, da oni tam še enkrat odločijo (kdo? So videli otroka? So videli voz?)
Zavrnejo. Dobiš odločbo, spet čakaš na pregled - začetek kroga.
Mine leto, dobiš klic. Tačas se je nekdo pritožil, nič ne veš, bilo je odobreno, tudi tega ne veš. Firma pa pokliče, ko preteče rok za adaptacijo.
Spet na začetek. Datum za kontrolo.
Novo merjenje, nova vloga na zzzs.
Dodatno želijo prošnjo. Se je izgubila na pošti? A dej no.
Še enkrat... nakar par mesecev pred pretekom treh let dobiš odobreno adaptacijo.
Naredijo. Ok.
Nič ni drugače.
Mojo lastno prilagoditev so dali v lepo blago, v drugo peno. Zamenjali iverko za hrbtom in naredili kar nekaj lepotnih popravkov in zašraufkov.

Sedem mesecev po adaptaciji...
Otrok je zrasel. Lahko se poviša, lahko se iztegne, pozabili pa so na pelote. To so dodatki, zaradi katerih starši ponavadi najbolj težimo in zaradi katerih se oni križajo. Samo nekateri.
Pozabili so.
Danes je adaptacija neprimerna. Premajhna.

Čakaš, nestrpno čakaš.
Kdo bo kriv, da so pozabili zamenjati "sani"? Jaz? Sara?
Kdo bo tokrat kriv, da joka v vozu?
Boli jo, ja. Pol dneva v njem, nezmožna si pomagati... na tej peni. Nepodprta.
Začaran krog.

Ne zmore brez steznika.
Druga stvar na seznamu.
Ja, delamo BDA. Kolikor lahko. Včasih izpade. A delamo in rezultat je tu.
Prsni koš. Hrbtenica.
Posledica je steznik, star 7 mesecev, ki ga mora imeti še leto in pol. Pa štrli in hkrati tišči. Tako zelo tišči.

Tukaj so neprespane noči.
Ne od zaljubljenosti 12-letnice, pač pa od nezmožnosti najti udoben položaj za ležanje.
Terciar... tam ji lahko predpišejo blazino proti preležaninam. Samo en zeleno-bel papir. Čez printer. Nalepka gor. Na pošto. Voila.

Komunikacija. Obstaja. A je nedosegljiva zaradi birokracije in organiziranosti sistema.
Logoped. Obstaja, a ne mara preveč neperspektivnih. Kdo je tu neperspektiven?
Ob tej temi pomislim na dve mami. Dve.
In si vedno mislim, zmogla bom. Zahtevala bom. Tečna bom. Vztrajala bom.

Taki otroci so zares drugačni. In tako zelo odvisni od drugih.
Od neke dobre volje, perspektive, pristopa, načina komunikacije, barve dneva in pesmi, ki si jo brundaš.

Danes je en dan.
Pridejo še drugi. To je obdobje. Obdobje pregledov.

Danes na enem koncu.
Potem na kliniki, kjer se počutiva doma, kjer kupujeva knjige v knjigomatu, kjer se smejeva z osebjem.
Tu je glava njene cerebralne.
Tu so odgovori v obliki dejstev.
Tu so rešitve, nasvet, recept.
Tu so izkušnje.
Samo čisto za vse moraš parkrat vprašat in potem iz klobke razvozlat odgovor :)

Še kasneje pa tam daleč... kjer slikajo kosti, prijazno pozdravijo in se med pregledom pogovarjajo s človekom.
Dejansko tam ni samo cerebralčica Sara. Smo cela družina. Družina s posebnimi potrebami. Družina z vozičkom. Družina s steznikom. Mi smo družina. Pripomočke pa imamo zato, da smo prepoznavni na daleč ;) 
Pomagajo. Svetujejo. Pogledajo celostno.
Ne samo hrbtenice. Ne samo kolkov. Nasvet za medenico. Nasvet za nevrofizioterapevta. Nasvet za posteljo. Nasvet za glavo. Nasvet za življenje.
Primorci, na najboljšem zraku tega sveta.

Pričakovanja?

Prijaznost.
Pomoč otroku, ki si zasluži.
Odobritev stvari, pisanje naročilnic, svetovanje.
Zavedanje, da smo samo ljudje.
Zavedanje, da smo si različni, a da je fer omogočiti vsakemu enakovrednost.
Enakost - enakovrednost. Se zavedamo?

Pričakujem dobro komunikacijo.
Pričakujem realno rešitev.
Pričakujem pomoč moji punci, za katero si želim samo udobje v njenem telesu in možnost, da razvije svoj potencial.

To slednje... veste?
Ima potencial. Vsak človek ga ima!
Ključ do tega je trdo delo in komunikacija.

Ne znam. Ne zmorem.
Rada bi znala. Rada bi zmogla.

Wish us luck!

petek, 24. november 2017

Zakaj je z drugačnim otrokom vse drugače?

Ste si kdaj rekli sami pri sebi, da mame otrok s posebnimi potrebami veliko jamramo?

Ste se kdaj vprašali sami pri sebi, kaj hudiča je pa nam tako drugače? Tako hudo? Tako težko?

Sara je včeraj zbolela.
Nič posebnega, vročina. Že nekajkrat prej je imela v šoli probleme z odvajanjem vode. Tudi tokrat.

Večer poprej sem jo prehitro po večerji položila v posteljo.
Želodec od možganov ni dobil tistih pravih sporočil, zato se je uprl.
Naj spomnim, da je Sara hranjena preko gastrostome. Če ne pazimo in nismo dosledni, ima močan refluks, ki nikoli ne zataji.
Tako je tudi tisti večer nekaj malega izbruhnila na brisačo, ki jo ima sleherno noč pod obrazom.

Za tisto malo izbruhanega pa jo je očitno močno črvičilo.
Kako to vem, ko pa ne govori?
Vidim ji na obrazu. Njena mimika in njeno oglašanje sta tako zelo nazorna, da vedno vem, če je kaj narobe, če kaj želi...
Žal pa najpogosteje težko uganem, kaj je tisto, kar je narobe, kaj je tisto, kar si želi, kaj je tisto,...

Tako je tisti večer doživela malo panike. Nimam pojma, od kje se ji pojavlja, a v zadnjih mesecih ni bilo prvič.
Panika v smislu, da na njenem obrazu vidim strah, Sara napne skoraj vse mišice v telesu in ni zmožna upoštevati in izvesti navodil odraslega, ki je ob njej.

Tako je ob tej paniki zaprla usta.
Sem že povedala, da ima Sara sicer ves čas odprta usta? Veliko cerebralcev in otrok v drugih, a podobnih stanjih, ima tako. Ne na stežaj, samo toliko, da so pač vedno odprta za čist in varen pretok zraka (in enormnih količin sline ;)).
Tokrat jih je zaprla.
In ni mogla dihati čez nos!

Nekajkrat nam je že takole zagodla.
Jaz ji potem s pritiskom na brado toliko odprem usta, da diha. Medtem jo skušam sprostiti do te mere, da me začne poslušati. Zares poslušati. In potem ji razložim. Odraslo, ker to razume. Se zaveda.
Nekaj časa se je še upirala, želela je prestaviti začrtane meje, a je kmalu odnehala.

Dihanju skozi nos ni pomagal ne operil, ne čiščenje s fiziološko raztopino, ne mehansko čiščenje nosu. Pač nekak ne zmore predihat zadostne količine zraka in posledično jo zagrabi panika.
Njeno telo je en sam spazem, od prstov na nogah, okoli ušes do čela.

Ko je le malce popustila z usti, sem ji zmasirala noge s kremo, v katero sem kanila tri kapljice doTerrine kadilne bosvelije. To jo sprosti. Vsaj malo.

Ker sem videla, da njeni možgani niti pod razno ne funkcionirajo v njenem ritmu in se je umaknila v nek svet tam zadaj, sem ji dala svečko Voltarena in na hitro namazala še podplate z OnGuardom od doTerre.

To je moja procedura.
Ni naravno, svečka, ne ni.
Je pa ta kombinacija tisto, za kar vem, da ji ne bo sprožila še dodatnih krčev, epileptičnega napada ali slabosti.

Potem je bilo nekaj juter za tem presenečenje.
Ob vstopu v sobo, da dvignem rolo in ji premaknem noge v drug položaj, sem veselo rekla: "Sara, voham, da si kakala. Kako super, končno. Si se sprostila, kaj?"
No, ko sem prišla do kovtra, z namenom, da jo malce premaknem, je mojo roko zajela neka mokra, gosta snov.

To slednje se nam ne dogaja pogosto. Zelo težko je vse očistiti. Se organizirati, kje boš začel. Kako boš slekel togo, težko telo, brez da bi vse skupaj še bolj razmazal in nasvinjal vse naokoli.
Težko je dobro očistiti posteljo.
Takega otroka ne moreš kar posedeti, umakniti. Ne sedi. Kamorkoli drugam bi ga odložil, bi odložil tudi porcijo blata.
Enostavno se znajdeš, umažeš še nekaj brisač, se zahvališ za peno za umivanje in očistiš otroka.
Nato še posteljo...
In pereš, sušiš, za vmesne dni pa na golo peno od jogija postaviš plast spominske pene in upaš, da se ne ponovi.
Ker še tega ne boš zmogel oprati.

Veliko staršem, ki imamo velike otroke, ki so v plenicah, pa ni neznano, da plenice ponoči premočijo.
Nam se to zgodi nekajkrat na teden.
Tako veliki otroci uporabljajo plenice za odrasle. Preko zavarovalnice jim pripadajo tri na dan. Dve dnevni in ena nočna.
Med dnevnimi in nočnimi je razlika v vpojnosti, ki se meri v mililitrih.
Vsi jih dokupujemo. Vsi jih preučujemo, delamo doktorate, si svetujemo.
A vseeno, premočijo.

Postelja od Sare je stara dobra tri leta. Če bi vam upala pokazati njen jogi in barvo pene pod podlogo, bi me okregali.
Bi morala tožiti podjetje, ki to prodaja po mastni ceni, kot visoko kakovost?
Bi morala vsako leto v nakup nove vzmetnice?
Bi morala vztrajati pri nepremočljivih podlogah, ki se ob prvem večernem obračanju zgužvajo pod Sarin kolk, žuljijo in njenemu telesu onemogočajo dihanje?

Pač se znajdemo.
Sprejmemo, se temu reče.
In s tem živimo.

Zakaj to pišem?

Nam je to vsakdanje. Starši težko prizadetega otroka znamo rokovati z njim. Vemo, kako bo bruhal, kako mu to olajšati in z leti se naučimo tudi tega, kako vsakič znova lahko obvarujemo voziček pred poplavo bruhanja.

Vsakdanje nam je gledati epi napade in ob tem gledati na uro.

Vsakdanje nam je zamenjati gastrostomo ali pa jo samo vzeti ven in očistiti, kadar se zamaši.  

Vsakdanje nam je rokovati z aspiratorjem.

Vsakdanje nam je opaziti mikro premik, s katerim nam neverbalni otrok nakaže, da je nekaj narobe.

Vidimo drugačen pogled in v hipu vemo, da bo sledil krik, jok, napad.

Vidimo, kdaj se otrok slabo počuti in v veliki večini ga ne peljemo k zdravniku.
Zavedamo se, da mu v rutinskih slabostih, ob virozah in boleznih, ki ne terjajo zdravil proti vnetjem, bolje pomagamo sami doma, v umirjenem in poznanem okolju.

Zdravniki tega ne vedo, četudi jim povemo. Oni se ne ubadajo z našim življenjem, s stanjem naših otrok.
Oni ne pomislijo nanje, ko odidemo iz ambulante, oni si ne vzamejo par minut časa, da bi si predstavljali, kako izgleda naš vsakdan.

Le peščica ljudi je, ki kdaj pomisli na takšno življenje. In nekateri od teh imajo nas, posebne mame za jamrajoče, panične, negativne, glasne, kregajoče se ljudi.

Odkar imam Ajdo in Patrika, vem, kako je biti navaden starš. Samo mama. Človek.

Dolgo sem verjela, da je isto. Vsaj enako.
No, pa ni.

Ne bom zapisala primerjave, ker se ne da primerjati.
Ne bom zapisala, kako je drugim lažje, nam pa težje, ker ni tako. Je pa drugače.
Zelo, zelo drugače.

Kljub temu, da naj bi ljudje v življenju dobili toliko preizkušenj, kolikor jih baje zmoremo prenašati, si zadnje čase upam trditi, da je pri posebnih starših tole nekdo zgoraj pretiraval.
Zares iz nas skuša narediti jeklene ljudi? Koliko utrjevanja še potrebujemo?

O drugi teoriji, da je vsaka preizkušnja med bivanjem na Zemlji le kazen, ne želim razmišljati.
Ker potemtakem ne vem, zakaj bi nekdo tam zgoraj tako hudo kaznoval nekoga in njegovi duši dodelil telo, kot ga ima Sara.

Vsaka mama, ki ima dva ali več otrok, pozna občutek, kako se ljubezen množi.
Tako je tudi pri meni. A vseeno si včasih kar ne upam priznati, da je vseeno drugače.
Za maledva imam ogromno ljubezni. Zaljubljena sem vanju, v njun razvoj, v njuna karakterja, v njuno življenjsko pot.
A za Saro?
Ta ljubezen je drugačna prav toliko, kot je drugačna Sara.
Dolgo nisem upala niti razmišljati o tem, ker sem imela slabo vest, saj občutkov nisem znala razločiti. Izgledalo pa je tako, kot da imam Saro precej rajši.

No, pa ni tako. Le ljubezen je malce drugačna. Prepletena s supermočjo.
Pa ne da bi se hvalila.
To nam dajejo naši posebni otroci.
Učijo nas, kaj je vredno. Kaj je zares lahko in kaj je zares težko. In potem nam to težko toliko časa predstavljajo, servirajo na pladnju, da moramo vztrajati in na koncu postane vsaj znosno.
Od nas zahtevajo borbo.
S sistemom. Z ljudmi. Z nami samimi.
In ta slednja borba je najtežja.

Iti čez svoje meje, biti jamrajoča, tečna, nevredna - in kaj še vse - mama.

Ampak vse to biti in prestati samo zato, da vsakič znova, ko pogledaš z distance,
za seboj vidiš strmo pobočje, polno skal, štorastih stopnic, ob poti raste trnje...
Vidiš nekaj ljudi, ki jih puščaš za seboj, vidiš strokovnjake, ki ne zmorejo, ne znajo pomagati...
Hkrati pa vidiš tudi najlepši vrt na svetu, ki se vije vzdolž celotne poti, ponekod popolnoma preraste trnje in prekrije skalnate stopnice...
In vodi naprej, v prihodnost. Pogled je podoben, težak in radosten hkrati, vzbuja nešteto čustev, predstavlja izziv.

Ja, tako je naše življenje.
Znamo mnogo več, kot le osnovno nego, poznamo pravne postopke, zakone, birokracija je za nas kot grenak piškot ob kavi, neizmerna moč pa je naše drugo ime.

Pripada nam, da jamramo. Pripada nam tisoč solz na eno vašo.

Ampak pripada nam tudi radost ob vsem tem.
Pripada nam spoštovanje namesto pomilovanja.
Pripada nam dopust namesto delovnih in nedostopnih destinacij blizu doma.
Pripada nam pomoč strokovnjakov in vseh javnih delavcev, ki delajo v zvezi z našimi otroki in nami.
Vse to bi moralo biti samoumevno.

Družba je že davno tega zašla.
Težko se je zavedati, da se drugačna življenja ne dogajajo posebnim, vnaprej izbranim posebnežem.
Dogajajo se povsem običajnim ljudem.

Če ste do sedaj imeli v mislih, kako mame posebnih otrok jamramo in se imamo za kaj več ali popolnoma drugačne...
Smo čisto običajne človeške mame, ki jim je poseben otrok malce bolj spremenil pogled na svet.

Čeprav si tako rade pravimo "posebne mame", smo pod kožo popolnoma enake :)

četrtek, 23. november 2017

Biti všečen, ugajati? Ali pa biti tak, kot si in v tem najti mir?

Tukaj na blogu sem že predstavila meni ljubo delo. Ustvarjanje.
Našla sem se v šivanju, ker preko tega izražam sebe, preko tega zmorem udejanjiti večino svojih idej in s tem hkrati lahko naredim nekaj, kar ima praktično vrednost.
Že od samega začetka me najbolj veseli ustvarjanje prilagojenih, posebnih kosov za mojo Saro. Veselijo me predelave. Navdušena nad recikliranjem in s tem dodajanjem novih razsežnosti nečemu staremu.

Septembra sem priglasila osebno dopolnilno dejavnost in kmalu zatem odprla Posebno Trgovinico na facebooku (spletna stran prav po polžje nastaja).

In kaj se je zgodilo?
Saj veste, da sem občutljiva duša. Vidim tudi, kar mi ni treba in predvsem čutim.
Zavedam se, da je večini to znanstvena fantastika, ampak jaz čutim energije, predvsem odnose.

Takoj, ko sem naredila ta korak naprej, da lahko ustvarjam legalno in kak kos tudi prodam, so me blokirale tri posebne mame.
Prav ste prebrali, ne navadne. Posebne. Ne ena, tri.

Nekako se nisem hotela ustavljati pri teh mislih. Nisem hotela analizirati, se spraševati, zakaj.
Še danes odganjam.
Zaploskajte si, drage, opazila sem in sekirala sem se. Torej je bil vaš namen dosežen.

No, to niti ne bi bilo za pisanje, če se ne bi do danes zares že tisočkrat vprašala, zakaj so ljudje tako zavistni?

Čemu zavist?
Koga ogrožam?
Zdaj to nisem več jaz al kaj?
Sem koga s čim prikrajšala?
Sem komu kaj vzela?

Danes sem v spodnji sobici šivala in razmišljala.
Spraševala sem se, zakaj me vse to tako gane?
Zakaj sem tako dojemljiva za tuja čustva in tuja dejanja?
Zakaj se tolikokrat ujamem v zanko, da raje ugajam, kot pa da sem Jaz?

Ne zdržim v sobi z ljudmi, ki ne sprejemajo mojega načina razmišljanja in delovanja. Pa jih sprejemam in skušam razumeti, zakaj so takšni, kakršni so.

Moti me, da sem obdana z ljudmi, ki ne zmorejo sprejeti mene. Takšne, kot sem.
Moti me, da si ljudje okoli mene drznejo manipulirati z menoj.
Ne, še bolj me moti moja šibkost, da se pustim.
Moti me, da si ne upam povedati svojega mnenja, ko vem, da bi lahko podala nekomu rešitev.
A meni se zdi, da bi s tem komandirala in vsiljevala svoja "čudaška" prepričanja.
Moti me, ko kolegice, predvsem posebne mame naglas razmišljajo o mojem času in mojih financah. Ja, prav ste prebrali.
In jaz?
Ne rečem nič.
Ne, da nočem.
Začnem, a nisem slišana.
Nisem upoštevana.

Zelo rada ustvarjam. Od nekdaj.
Od malega sem ustvarjalna duša!
Moji zvezki, knjige, torbe, celo oblačila so bili vedno porisani do zadnjega kotička.
Sama sem si prekrojila stare atijeve hlače, svoje otroške kavbojke, zašila sem si najbolj kul torbo v srednji šoli.

Vedno sem bila čudaška.
To je verjetno cena tega, če si umetnik.

Zares rada ustvarjam.
Že pred leti sem si želela ustvarjati različne stvari, da bi jih prodajala za simbolično ceno in izkupiček dajala Sari. Takrat za športni voziček, avtosedež, stol za kopanje, headpod, tablico...
Nisem si upala na ta način.
Nisem imela poguma, da bi predstavila sebe skozi svojo umetnost.
Sari so vseeno pomagali različni dobri ljudje, ob različnih priložnostih in sem ji vedno lahko nudila prepotrebne pripomočke za vsakdanjo nego in udobje.

Pred leti pa je bila v časopisu njena, naša zgodba. Za dobrodelni namen.
Ne bom pisala o tem, kakšni so občutki ob takih stvareh. Vseeno si mislim, da pač potrpiš izpostavljenost.

Bloganje naj bi bilo izpostavljanje.
Ja, ampak jaz pišem zase, o tem, kar hočem sporočiti svetu. Ali vsaj peščici bralcev, ki se prebijajo skozi moje vrstice.
Drugače je.

Namen mojega pisanja ni samo predstaviti Saro kot otroka na invalidskem vozičku.
Moj namen je predstaviti življenje, ki ga živimo s takšnim otrokom.
Večinoma me čas prehiteva, tako da nisem dosledna, ko bi lahko sproti razgrinjala zavese, kako tako življenje poleg depresije prinaša tudi ogromno solz, bolečin, paničnih napadov zaradi strahu pred neznanim... Cela paleta čustev, cela paleta dogodkov. Skoraj manično.

Ampak ob vsem tem meni sije sonček, kadar zvečer nisem utrujena za crknit. Sonček ob tem, ko grem lahko ustvarjat, šivat. Ko se lahko izrazim!
Ni lepšega, ko v življenju lahko delaš to, kar te veseli.

Veselila me je misel, ko sem imela namen nekoč, ko bi si z delom ustvarila prepoznavno ime, ko bi odprla spletno stran, trgovinico na etsyju, da bi obelodanila moj prvotni namen in motiv ustvarjanja.
Le-to je, da bi ustvarjala z namenom, da bi finančno pomagala Sari.

Saj ni treba preračunavati najinih financ, res ne. Imava se za povprečneža, vsak s svojim kupom položnic in vsak s svojim kreditom.
Lahko pa si poguglate cene pripomočkov za Saro. Recimo, special needs stroller. Special needs bath chair. Special tomato seat system. Special needs recliner...
Vidite, za kaj navadni starši posebnih otrok nimamo?

Pa sem danes razmišljala...
Je vredno?
Izpostavljanje, ko veter, močnejši od burje piha vate?

Je vredno, ko vidiš, kako postaneš trn v peti ljudem, ki si jih še včeraj občudoval?

Je vredno, ko pride dan in vidiš samo zavist okoli sebe?

Povem vam:
VREDNO JE!

Vredno zaradi prvotnega namena, zaradi začrtane poti, zaradi cilja!

Vredno, ker s tem postajam jaz, takšna, kot sem, takšna, kot si želim biti.

Vredno, ker si končno upam biti to, kar sem dobrih trideset let skrivala, ker ni bilo sprejeto.

Vredno, nenazadnje, ker bom kljub vsemu s svojim lastnim delom nekoč svojemu invalidnemu otroku kupila prekleto drag pripomoček.

In nenazadnje, to, da sem danes tako razmišljala, je samo en slabših dni.

Vse ostale dni sedem za mašino in vsem dušam, ki nejeverno opazujejo, rečem:

"WATCH ME :)"

  

Foto: fb: @darija.ap

četrtek, 9. november 2017

Sara, zakaj ne govoriš?

Duhovni svet je tu ob nas, med nami.
Ni bav bav.
Ni nekaj nerealnega, nekaj za norce, čudake.
In definitivno ni znanstvena fantastika.
Tu je. Pika.

Mi, ljudje, pa se razlikujemo po tem, kako to dojemamo. Koliko smo sploh dojemljivi?

Včasih tuhtam...
Kdo je moja Sara?
Kakšna duša je?
Zakaj je prišla k meni?
Kaj mi ima sporočiti, kaj me mora naučiti?
Kdo je in zakaj si je izbrala takšno telo?

Vem za ljudi, ja, prave ljudi, ki bi mi zmogli dati vsaj del odgovorov.

Spremljam medij Urško Puš.
Poleti enkrat je k nam prišlo obdobje, ko smo se izgubili. Predvsem jaz sem se popolnoma izgubila, oddaljila od svoje družine, tuhtala sem in iskala nemogoče odgovore. Se mi zdi, da je bil davek tistega obdobja prepad med nama s Hermanom.
Ja, tudi midva sva krvava pod kožo in ranljiva kot par in kot starša.
Dolga pot naju še čaka, vsakega posebej, v isto smer. Sva tandem in oba ravno prav prizadeta, da si lahko pomagava.
Niso pa redki trenutki, ko si zaželim pomoč, ki bi nama mogoče bila bližnjica.
Pogovor z mojo mami in njegovim očetom. Ker zdaj, ko sva starša, potrebujeva njiju v čisto drugačni obliki. S čisto drugačnimi temami.
In ne, ne moreva enostavno vprašati njegove mame ali mojega očeta. Pretekla so desetletja in tudi v komunikaciji nihče od nas še ni diplomiral, da bi to zmogli.
Sploh pa smo na popolnoma različnih duhovnih ravneh.
Zdaj enkrat se je v meni zgodil konec tistega težkega obdobja.
Poleg davka na najinem odnosu sva seveda dobila nagrado. Lezeva in plezava na eno stopnico, nekam višje. Super!
Veselim se pogleda čez rob, da vidim, kaj nas vse čaka.

Mogoče bo na stopnički tudi kak klik za moj odnos s Saro.
Kak nov odgovor.
Nova energija.
Nov zagon, poln moči.

Najhuje mi je ob njej, ko ni besed.
Ko se je ne da razumeti.
Ko se je ne da razvedriti.
Ko se je ne da pomiriti.
Ko se ji ne da dopovedati.
Ko ni časa.

Dobesedno hudo mi je, ko gledam mojo malo dušico, kako nema je.

Pogled v njene oči.

Pogled ima tako globok, da iz tebe izvablja čustva.
Izvabi strah.
Spoštovanje.
Dvom.
Vprašanja.
Ostaneš brez besed, izprazni ti glavo.
Dobesedno, včasih ob njej obnemiš in nimaš pojma, kaj bi bleknil. Kako bi presekal včasih mučno tišino.

Kaj občuti ob nas?
Kako ji je ob naših ritualih?
Se strinja?
Bi ona drugače?

Koliko vidi, kako vidi?
Vidi naše barve?
Vidi naša čustva?
Pozna našo resnico?
Pozna usodo?
Pozna preteklost in prihodnost?

Ne bom pozabila, kako je Irena z njo delala reiki. Sara je bila majhna.
A spomnim se, da je imela v pretoku svojo sedmo čakro, povezavo z duhovnim svetom.

Tega nisem nikoli do potankosti razumela. Vsakič sem si predstavljala drugače. Vsakič sem našla še neko novo razlago. Vsakič sem si tolmačila po svojih občutjih, po svojem poznavanju in sprejemanju sveta.

Zdaj pa sem si (in si še) pridobila še malce več znanja o duhovnem svetu, učim se o čakrah.
Kako se v življenju nekako vse poklopi.
Vse ob pravem času.
Ob točno določenem času.
Tako imam sedaj priložnost spoznavati tudi Tjašo Doleray Jeglič.

Jaz pa ob čisto drugem spoznavanju nje in njenega vodstva vsak dan povezujem v zgodbo mojo Saro. 
Bitje, ki so ji odvzeli besede.

Zakaj?

Da bi trpela jaz ali Sara?
Da bi se učila jaz ali ona?
Da bi se povezali in našli neko skupno, samo najino pot?

To slednje sem namreč počela do sedaj.
Iskala sem pot, razumevanje, sprejemanje.

Ne, vse prepreke niso bile visok, nedostopen zid.

Prepreke se v sistemu, v katerem sva se znašli.
Ovira je njeno telo, njen čas rojstva, moja ambicioznost.
Ampak tolikokrat sem že dojela, da so ovire dejansko izziv!

Če bi imela dovolj denarja, bi poklicala Matejo Vavtar, s katero bi razrešila marsikateri svoj vzorec. Potem bi šla na klepet k Urški Puš, da spoznam mamičino plat mojega (in njenega) otroštva.
In vseskozi bi sodelovala z Angelskim dotikom, da bi si zmogla prevesti Sarino poslanstvo do mene.

Ker edino to je, kar je resnično: poslanstvo.

Tako skrivnostno, tako nemo...

sreda, 8. november 2017

DIY: Držalo za otroke, ki ne zmorejo prijeti

Spomladi enkrat sem se v garaži srečala s staro zračnico, ki je visela na eni izmed starih omar.

Mislim, da je bilo kmalu po tem srečanju, ko se mi je utrnila ena izmed mojih "nočnih idej" :)

Seveda! Iz zračnice bom naredila držalo za svinčnik za Saro!

Kar nekaj časa je minilo, preden sem se zares spravila to narediti.

Vzame vam pet minutk. Če ste ustvarjalni, dodatna minuta ali dve za okraševanje :)

Končni rezultat naj bi bil poceni zamenjava za produkt, ki je že na trgu:

Eazyhold

Postopek izdelave je preprost.

Potrebujete:
- zračnico (staro, tudi počena je super; nova pa stane približno 5€)
- škarje

Glede na velikost otrokove dlani odrežete kos zračnice v dvakratni dolžini širine dlani.

Približno centimeter od roba s škarjami naredite luknjico, na vsaki strani eno.
Velikost luknjice naj bo primerna debelini predmeta, ki naj bi ga otrok držal.

Možnosti je neomejeno:
- barvice, flomastri
- čopič
- krtača za lase
- zobna krtačka
- razne igralne paličice
- z malo domišljije je to lahko tudi pripomoček za držanje skodelice ali vrečke. Potrebovali bi le dodatno palico.

Ko so luknjice izrezane, je načeloma stvar dokončana. Lahko pa ste ustvarjalni, uporabite lepilne trake, akvarelne barve in pustite domišljiji prosto pot :)

Trak se uporablja med aktivnostjo, pri ljudeh, ki ne zmorejo prijeti določenih ali vseh predmetov.
Namestite ga na zgornjo stran dlani, v dlan pa namestite npr. barvico. Potem le še vsak konec predmeta vtaknete skozi luknjici in začnete z aktivnostjo.

Prijetno, predvsem pa funkcionalno ustvarjanje vam želim!