Zbrala bom pogum in moč, da otrokom predstavim Saro.

Še bolj pa si želim, da bi njihovi starši sprejemali drugačnost.

Ne samo njihovi starši, vsi starši, ki jih srečamo mi in ki jih srečate vi. Ne samo starši, tudi tete, babice, še bolj pa strici in dedki.

Čas roditeljskih sestankov je. Jaz pa še vedno brez poguma.

O čem govorim?

Imeli smo roditeljski sestanek v vrtcu, v Patrikovi skupini.  
Že doma sem tuhtala, ali bi bilo primerno že pred vsemi starši povedati, kar imam že dolgo željo reči. Saj so v prvi vrsti starši tisti, s katerimi se srečujemo in oni poznajo svoj lasten svet in svojega otroka. Zdelo se mi je, da bi se doma lahko pogovarjali o tem...

"Rada bi, da otroci v tem vrtcu spoznajo našo Saro. Res so tile še majhni. Če ne bi imela sama Sare in opazovala okolice in odzivov, ko se srečamo, bi še vedno trdila tudi sama, da še ne razumejo in dojemejo.
Vendar otroci razumejo in VIDIJO. In tukaj so vpeti v to, čeprav se z vami v tej skupini res ne srečujemo na cesti, v parku. Se pa srečujemo z otroki iz Ajdine skupine in ne želim si, da bi tudi vi in vaši otroci kdaj sploh odreagirali na nas s strahom.
Ja, res je. Strah jih je, ker ne poznajo sveta, v katerem je nekdo tako drugačen od njih. Drugačen od vseh nas. Vam se verjetno ne zdi tako očitno, a meni je grozno boleče, ko se srečamo z družino iz vrtca in se otroci ustrašijo Sare. Vem, da je to njihova naravna reakcija. A tukaj sta Ajda in Patrik, ki imata svojo sestro rada in njima se ne zdi tako zelo drugačna. Ne razumeta, zakaj jo otroci tako gledajo. Ne razumeta, zakaj se ustrašijo, zakaj potem kdo njima ne pomaha v pozdrav.
Sčasoma zna to preiti v to, da bi samo zaradi nepoznavanja Sarinega stanja in nesprejemanja bila tudi Ajda in Patrik izključena iz družbe sovrstnikov.
Onadva sta enaka vsem, pametna, z visoko mero empatije in zadnje, kar si želim je, da bi kdaj kdo od njiju občutil, da se nekdo ne igra z njima zaradi tega, ker ju je videl s Saro in potisnil v nek predalček v glavi, o katerem se ne govori in sprašuje. Še manj pa ne želim doživeti trenutka, ko bi morala Sari povedati, da je ona kriva za to, da Ajda in Patrik težko najdeta prijatelje. Ona itak že vse to čuti. Vidi.
Ja, res je! Enostavno je najlažje otroku rečt, ne sprašuj, ne glej, se fino obrniti stran ali spremeniti smer.
Saj vas razumem. In tudi otroke razumem. Tudi sama sem šla čez vse to. Večkrat.
Vzemite to kot velik privilegij. Vaši otroci imajo v vrtcu prijatelja, čigar sestra je najstnica, ki je na velikem invalidskem  vozičku. Želim si, da jo spoznajo in z njo tudi ostali posebni svet. Želim si, da bi vašim otrokom lahko pokazala, da je to en čisto navaden svet čudovitih posebnih ljudi. Vaši otroci imajo možnost postati sočutni in empatični tudi do drugačnih, predvsem pa imajo možnost, da bodo sproščeni, samozavestni in poučeni o drugačnih ljudeh na zelo enostaven način. Ajda in Patrik sta njihova prijateljčka in vsi skupaj bi vam radi predstavili Saro in tudi druge posebne ljudi. S smehom, ki ga premorejo in s solzami, ki jih delijo. Z vsemi posebnimi potrebami vred. Brala bi jim posebne zgodbice in jim pokazala fotografije otrok, ki imajo posebne potrebe. Na dvorišču in v parku bi srečali in spoznali Saro."

Pa jim nisem rekla nič.

Ne, da si ne bi upala.

Ampak zgolj zato, ker se resnično bojim odziva staršev. Ja, prav zares.

Saj vem, da bi jih bilo nekaj zelo navdušenih. 

Zablokiram pri takšnih odzivih, ko mi nekdo reče, da njegov otrok to pozna, da je prijazen z vsemi in nazadnje, da oni se o tem pogovarjajo doma.

Vse lepo in prav, če ne bi ta otrok potem zablokiral ob pogledu na Saro.

Niso vsi ljudje s pp enaki. In ne, ne želim dati vtisa, da je naša Sara strašna. 

Je pa dejstvo, da je največja neznanka in prisoten strah ravno ob ljudeh, ki imajo poleg gibalne oviranosti tudi duševno motnjo. V njihovi družbi zares ljudem zmanjka besed :)

V teoriji je vse tako zelo lahko. Jaz Saro lahko predstavim kot čudovito, pametno, zelo lepo punco. Še dodam, da je zgovorna. Da se veliko smeji in da zna biti srečna. Da se rada igra in ima rada otroke in živali.

A realna slika, ko jo vidite, je popolnoma drugačna. Vsega tega ne zmore izraziti na naš način. Ne zmore se igrati po naše. Ne zmore vas upoštevati med pogovorom. Ne zmore.
Sara joče. Glasno joče. Smeji se, da ji teče slina iz ust, telo se ji ukrivi in vsa se iztegne.
Ne govori našega jezika. In namesto, da bi pobožala, zamahne. Ne mara petja na prvo žogo. Prvih petnajst minut srečanja in nove situacije pa se dobesedno dere kot sraka :)

Meni je vse to vsakdanje. Tudi Ajdi in Patriku. Vsem ostalim pa je čudno, ker ne poznajo.

Zakaj bi moralo ostati pri tem? Zakaj bi moral svet posebnih ljudi biti vedno tam nekje, na obrobju?

Včeraj smo se v vrtcu domenili, da bodo Kresničke spoznavale Saro. Na vrsto pridejo tudi Sončki ;)

Vabim ostale starše otrok s posebnimi potrebami, da mi pošljete fotografije vaših otrok. Seveda, če dovolite, da samo fotografijo vašega otroka nesem pokazat v vrtec.
Obljubim, da jih ne bom dajala nikomur drugemu, ne bom povedala vaših podatkov, in ne bom je javno objavljala. Seveda, v kolikor si izrecno ne želite obratno.

(Prav rada bi zapisala kaj tudi o drugih otrocih.)

Pišite na mail: petra.vrankar@gmail.com