Drugačen otrok, drugačen dopust?

Brez morja si življenja ne predstavljam. Nehala sem se že spraševati, zakaj me tako privlači.
Ni razvajenost, ni navajenost, je pa mogoče precej povezano s psihičnim stanjem moje duše.
Kakorkoli, mene že pot proti obali navdaja z enim posebnim občutkom. Pričakovanju se vedno pridruži še mir, prav tista spokojnost in zadovoljnost s samim trenutkom. In potem vonj, ko celinci stopimo iz avta... neprecenljivo!
Enostavno me bližina morja, sprehod po obali navdaja z notranjim mirom. Tu pri nas še nisem našla kotička, kjer bi se počutila tako.

Brala sem že, da dokazano manj ljudi, ki živijo ob morju, zboleva za depresijo in duševnimi motnjami.
Kako prikladno, da imam vedno dober izgovor na to, zakaj sanjam le o morju :)

Tako je tudi naš dopust pogojen s tem - nujno na morje!

Precej lažje, bolj dostopno in včasih ceneje in udobneje bi bilo, če bi dopustovali v toplicah. Tudi voda bi bila vedno na razpolago, ne glede na vreme.
Nekako v toplicah še veter ni vsak dan nekaj običajnega, medtem ko na morju sodi v paket.

Mislim, da si vsako leto rečem, da bi šli lahko naslednje leto v toplice. Tam bi otroci lahko čofotali v vsakem vremenu, voda je vedno topla, prav tako pa vedno najdeš vsaj nekaj dostopnih poti v okolici za naše neskončne sprehode.

Ne, ne, to ne gre. Jaz potrebujem morje.
Lahko pa tudi že trdim, da je Sara uspešno podedovala to moje morsko navdušenje. In z veseljem opažam, da bi tudi Ajda z menoj takoj podpisala zakup apartmaja za naslednjih deset let.

Verjetno ne veste še vsi, ampak odkar sva s Hermanom skupaj, je tisti teden, ko smo mi na morju, vedno grdo vreme. Ali pa vsaj na meji z grdim. Ali pa več dežja kot sonca. Ali pa vsaj vsako noč toliko dežja, da si zjutraj vseeno moker in morje ni več tako toplo.
Prav res, še prvo poletje, ko sva bila skupaj, pa sva s Saro poletno dopust še preživljali s tetkico - ko je zadnja dva dni on prišel v Izolo, je začelo deževati!
In če je celo poletje neznanska vročina, bo en teden malo grši. Naš teden :)

Letos Herman ni dobil dopusta med pravim poletjem, zato smo dopustovali en  tak teden.
Že v maju smo preizkusili bivanje v mobilni hišici, tako da smo z veseljem pričakovali tudi tokratno dogodivščino :)

Ravno danes sem tuhtala, da bom za prihodnje leto morala spet spremljati strani s kuponi, saj je za tak budget tole odličen dopust (preko portala privoščite.si smo spomladi kupili kupon, 7 nočitev za 270€).
Sploh pa je luštno, ker je meni všeč utrip v kampih, pa si s Saro šotorenja ali prikolice nikakor ne želim predstavljati.

Torej, tole slednje, kaj je predstavljivo kot dopust z otrokom s posebnimi potrebami?
Da se vse. Dopust ni nič drugačen od vsakdana, če ga vzameš kot to, dopust pač.
Vse pa je odvisno od staršev.

Če si želiš v šotor, boš seveda tudi šel in se imel super. Če pa si pristaš hotela, pa boš v hotelu, upam, da v all-inclusive varianti :)

Torej se posebne družine s posebnimi otroki nič ne razlikujemo po tem, kakšen dopust si izberemo? Malo pa se. Spet ponavljam - vse je odvisno od staršev, zgleda ;)

Tudi destinacija je ponavadi kar dosegljiva vsaka, katero si starša želita in menim, da ni otrok s pp vzrok, zakaj ne bi šli daleč na jug ali na potovanje z letalom. Bolj je potem problem v financah družin, ki si ponavadi takih želja ne zmoremo uresničevati.
Ampak tudi za finance, čeprav res posebne potrebe dodatno zelo močno posegajo v budget družine, ni kriv otrok s pp (ok, ob tej povedi močno mižim, ker še nisem tam s svojim mišljenjem, a bi morala biti).

No, vsekakor vse družine verjetno močno premislimo, preden kamorkoli gremo.
Odvisno od posebnih potreb otroka, ampak ja, saj mislim, da tudi tisti z nevrotipičnimi prej premislijo?

Mi, ki imamo vozičkarje, premislimo o klancih, ki vodijo do plaže. Nemalo družin o tem pomisli po kakšnem neuspelem dopustu, kot je bil naš v Njivicah na Krku. Vozički naših otrok so precej težji od običajnih otroških vozičkov. Trenutno ima Sarin počivalnik krepko čez 20 kilogramov. In Sarinih 25, pa smo čez 50. Na njem visijo še vse torbe z malico, brisačami, rezervnimi oblačili, bognedaj da še kdo na obali nabere toliko kamnov kot jaz in jih skladišči, kje drugje kot pod vozičkom ;) Ne, ni lahko ob enajstih tega riniti navkreber! In zraven bodriti še dva mulčka, ki naj bi sama hodila?

Potem pomislimo na oddaljenost nastanitve. Sicer ni nič hudega, če se za precej manjši budget vsakič znova pakiraš v avto za na plažo... je pa dodatni plus, da tega ni treba. Če ne drugega, si jaz mislim, da naj bo dopust le dopust in naj bo po meri.
Spomnim se poletja 2015, ko smo odhod na morje splanirali v petih dneh, ko je Herman na hitro dobil nekaj dni dopusta. Jaz sem bila kakšen mesec dni pred predvidenim rokom rojstva Patrika. In Sara je v tistem poletju dobila zdajšnji počivalnik.
No, tisto leto smo imeli pa zelo vroče štiri dni morja :) In apartma v zadnjem hipu, v katerem je bila glavna in najboljša stvar klima! Prvi dan sva se s Saro samo hladili. Pot do plaže je vodila po razbeljenem pločniku, le dober kilometer je bil. Ni daleč in ni hudo, če si sam ali z otroki, ki hodijo sami in so že malce večji.
Mi pa smo imeli nemalo težav s stalnim 'podiranjem' senčnika na Sarinem vozu... Ne, počivalniki za večje otroke in odrasle nimajo sončnih strešic kot otroški vozički. Malo je bilo klanca... Žgoče sonce...
Bil je super dopust. A tudi od tega sem odnesla en nov pogoj za naslednjič ;)
Moja mera je torej maksimalno 500m od morja. Po ravnem, seveda.
Tudi Ajda in Patrik, ki seveda ogromno prehodita, še nista pristaša dolgih prog. 

Vsi pa verjetno najbolj preučimo plažo. Dostopnost in strukturo.
Pri nas je tu še moj dejavnik, da kakor se bojim pajkov, prav take občutke v meni vzbuja morska trava.
Tako smo omejeni na kamenčke, normalno se prenesejo še skalnate plošče, mivka je pa sploh super!
Definitivno nedostopna za nas je divja plaža. Kakršnekoli skale.
Velika prednost je, če že na samo plažo lahko prideš z vozičkom. To pomeni, čimmanj stopnic, pa čimmanj proda, ki bi se meril v desetinah metrov. Na produ in mivki naši težki vozički namreč odpovejo. Zakoplješ noter in bolj ko se trudiš, da bi ga prestavil za par centimetrov, bolj gre globoko in v nasprotno smer.
Zame osebno, pa tudi pri Hermanu opažam, je super, da ni gužve. Pripravljena sem prehoditi še nekaj sto metrov po urejeni poti, da se izognem gužvi.
Druga stvar na plaži pa je vstop v morje. V zadnjih letih se je zgradilo neskončno kilometrov škarf in betonskih plaž. So super in ko ne bi imela teh mojih treh otrok takšnih, kot so, bi redno poležavala prav tam. S Saro pa ne morem. Ne morem v vodo po stopničkah, ki drsijo. Tudi Ajda in Patrik sta premajhna za to, da bi ob vstopu v morje kar zaplavala. Čar kamenčkov je enostavno čudovit pri teh letih :)

Naj povem, da v kolikor v domačem mestu nergam čez tlakovane ulice, visoke robnike, stopničko ali dve tu in tam - no, na morju tega ne počnem. Čisto flegma s Hermanom dvigneva in neseva. Pet stopnic je mala malica. Tam me nič ne moti. Tudi blato iz rdeče prsti ne. Čeprav je trdovratno zasušeno na vozičku. Tudi sol vsepovsod ne. Enkrat te dni, po dopustu, bom morala to vse očistiti. Ampak bom, ker to je morje :)

V zadnjem letu smo kot družina ugotovili, da nam trenutno bolj ležijo kratke razdalje. Sara sicer zmore daljšo pot z avtom, a se mi ne zdi udobno, ko mora sedeti vsa podprta in v plastičnem stezniku čisto mirno vse do cilja.
Tako smo vsi skupaj dobili precej večjo željo po slovenski obali.
Meni je že od nekdaj bližja in bolj zanimiva. Odbijajo nas le cene nastanitve pri nas. Ja, tudi v januarju ni nič dostopnega, kar bi jaz našla.

Že lani smo odkrili Wellness Adria v Ankaranu. Pokrit bazen z morsko vodo. Terna!
Letos smo šli tja vsakič, ko sta to dopuščala čas in denar (pa je full poceni!)

Sara že od malega kaže naklonjenost morju in morskemu zraku. Njeno telo v vodi ne čuti obremenitev, ona se le v vodi zmore sama sprostiti. Tam zanjo ni spastičnosti. Tam zmore iztegniti svoje noge, zmore dve uri skupaj držati glavo pokonci! In zmore migati, mahati, se smejati in preprosto - uživati.
Slana morska voda pa nanjo učinkuje še kot čistilo. Njene najstniške pore se skrijejo za tri dni ;) Vse skupaj deluje prav čarobno. Tokrat je za seboj pritegnilo tudi čiščenje sluzi iz telesa, kar pomeni, da kašlja in smrka in bo to počela še vsaj cel teden, da bi se nekako tega rešila. Sara namreč ne zmore pihniti iz nosa, ne zmore izpljuniti izkašljanega.
Vseeno pa je ta davek zanemarljiv v primerjavi z veseljem in srečo nas vseh, ko smo "dol" :)

Kaj je na morju drugače, kot doma?
Seveda me moti, ko se Sara s svojim globokim glasom joče. Vem, da nas takrat vsi gledajo. Moti me, ko joče in kliče ponoči. Saj peljemo s seboj njeno blazino s spominsko peno, a vseeno se mora privaditi na nov prostor in tudi na nov položaj spanja. Ko se navadi - odidemo. In sedaj se spet doma navaja nazaj na svojo posteljo. Začaran krog.

Drugače je tudi, ker tam nimamo vsega na razpolago. Berlingo je dokaj majhen avto, če 5/4 prtljažnika zaseda voziček. S prtljago sem verjetno še bolj šparovna, kot če bi šli z letalom. Zato nimamo na izbiro igrač, vseh čevljev in ravno tiste debeline jopice.
Improviziramo. In hkrati vidimo, kaj sploh rabimo za živet. Otroci ne potrebujejo nešteto igrač, če smo stalno skupaj in se ukvarjamo drug z drugim. Niti Sara ne potrebuje toliko risank za zamotit.

Drugačen je občutek, kdo smo in kako zelo smo posebni. Doma imam vse preveč kompleksov in poznano okolje, v katerem se kdaj pa kdaj zares počutim kot vesoljec.
Tam pa smo, kar smo. In ponos kar puhti! Saj se ne bi rada preveč hvalila, a veseli me, da imamo Saro, ki zna biti srečna, poleg nje pa še Ajdo in Patrika, ki sta dva vesela, razigrana in zelo pridna otroka. Sta empatična, hvaležna in prebrisano pametna :)
Navdaja me občutek globoke hvaležnosti za našo družinico.

Kljub deževnim dnevom smo se ogromno sprehajali. Raziskovali okolico. Preplezali neskončno skal. Se igrali. Smejali. Šli na izlet. In ja, tudi plavali. S Saro sva bili v morju najdlje! :)

V bistvu, ko sem zgoraj napisala, da je vse mogoče in se vse da - odvisno od staršev... zdaj razmišljam, da je to celo res. Šest let nazaj sem planirala roadtrip s Saro do Rima. Nisem ga še izključila.

Ljudje smo si različni. Imamo različne poglede, različne ljubezni, različna pojmovanja in različna dopustovanja.

Za prihodnje poletje si želimo Hermanov dopust sredi poletja. In spet eno noro dobro akcijo na kuponček straneh :)

Zdaj, ko smo nazaj... dobrodošla jesen! :)