Sara obiskuje tretjo stopnjo posebnega programa vzgoje in izobraževanja na osnovni šoli s prilagojenim in posebnim programom.
Brez svojih posebnih potreb bi bila sedmošolka.
Osnovne šole torej niso vse enake. Ne učijo se vsi osnovnošolci enakih stvari.
Obstajajo otroci, mnogo otrok, ki imajo posebne potrebe (v nadaljevanju pp). Moji prijatelji, znanci in bralci že poznate Saro. Ona je ena izmed "težjih" primerov. Ima težko gibalno in težko duševno oviranost.
Prav tako pa je otrok s pp lahko na videz čisto običajen otrok. Le navznoter malce nevronetipičen. Veliko takšnih otrok obiskuje običajne osnovne šole. Potrebe teh otrok so zelo različne. Nekdo potrebuje le dodatno strokovno pomoč specialnega pedagoga, mogoče samo dodatne učne ure, nekdo drug pa potrebuje še svojega spremljevalca za premagovanje fizičnih ovir.
Otroci, ki pa potrebujejo še več pomoči, predvsem pa prilagoditev, so usmerjeni v prilagojene in posebne programe vzgoje in izobraževanja.
Nekateri veste, da so to vse "otroci z odločbo." Odločba je dokument, katere podlaga je strokovno mnenje. Le-to pa otrok praviloma pred vstopom v šolo dobi po temeljitih pregledih pri specialistih in strokovnjakih (tako imenujem naprimer logopede, ker so specialisti zdravniki, ki so specializirani za točno določeno področje iz medicinske stroke, logopedi in specialni pedagogi pa pač ne pašejo mednje.)
Otroci dobijo odločbo bodisi za devet let, v večini pa kar do 18. ali 26. leta starosti.
Te "posebne šole" so si v veliki večini zelo različne. Obstajajo centri za izobraževanje in usposabljanje, kjer se izvaja več programov in še terapevtski del. Obstajajo zavodi, ki imajo poleg glavne lokacije tudi svoje dislocirane enote po drugih krajih, kjer izvajajo dnevna varstva in nekaj posebnih programov vzgoje in izobraževanja (ppvi).
Obstajajo pa tudi samo osnovne šole, ki so v vsem na mah podobne običajnim osnovnim šolam. Le da v njih izvajajo prilagojeni (prilagojeni program vzgoje in izobraževanja - le-ta se izvaja z enakovrednim ali nižjim izobrazbenim standardom) in posebni program.
Naša Sara torej obiskuje tretjo stopnjo slednjega.
Večina ljudi me kar malce čudno pogleda, ko razlagam, kaj se učijo v Sarini šoli. Predvsem se mi zdi, da ne razumejo na prvi mah, jaz pa s svojim počasnim razmišljanjem ne uspem dognati, da bi pojasnila drobni del tiska.
Torej, za ostale programe zares nimam pojma, kako izgledajo, kaj se učijo in kako se drugi otroci tam znajdejo, počutijo, udejstvujejo. Poznam jih veliko in z veseljem bi prebirala še deset blogov staršev, ki živijo prav tako malce drugačno zgodbo življenja.
A dajmo se osredotočiti na ta Sarin program, ki ga poznam.
Danes zjutraj sem si namreč spet rekla, da moram spraviti na papir moja jutranja občutja.
V Sarini šoli se učijo letnih časov. Učijo se o vremenu. O prometu in obnašanju zunaj, na cesti, na javnih površinah in o vseh pravilih, ki veljajo. O družini, prijateljih, pisateljih, poklicih.
Učijo se o higieni. Kako poskrbeti zase, kako se osnovno urediti ali pa vsaj pomagati, ko te ureja in neguje nekdo drug.
Učijo se o živalih in rastlinah. Večinoma so navdušeni nad učnimi sprehodi v okolico šole in opazujejo. To jim gre dobro. Tako se učijo, leto za letom, da bo vsak čas listje spremenilo barvo in odpadlo. Prišli bodo do zime in spet spoznali vse posebnosti, čarobnosti, ovire in radosti mraza, snega, smoga in še marsičesa.
Zdaj si lahko že predstavljate, da bodo skupaj s prvimi zvončki tudi oni posadili svoja semena in jih vzgojili v prave rastline.
Spoznavajo življenjski krog, tuje kraje, mnoge dejavnosti, čutenja, zmožnosti in nezmožnosti in nešteto drugih, nam skoraj samumevnih stvari.
Nekateri otroci zmorejo sami funkcionalno uporabljati roke, večina jih hodi, naši Sari pa pač pomagajo odrasli.
Učijo se zares mnogih stvari! Včasih se čudim, ko gledam v Sarin zvezek, kaj vse se pogovarjajo. Skušam se vživeti v to, kaj so počeli, kako je bila tema komu predstavljena. Namreč, niti dva otroka si nista enaka in program je zasnovan tako, da zmore slediti vsak na svoj poseben način.
Odkar sta v naši družini tudi Ajda in Patrik, ugotavljam, da se Sara uči o stvareh, ki jih nevrotipični otroci znajo sami od sebe. Naučijo se jih sami skupaj z rastjo in razvojem tekom predšolskega obdobja.
Mogoče sem malo neumna, a res nisem vedela, da se vsega tega običajnih otrok zares ne uči. Recimo, umiti zobe, obleči se, kdaj te zebe, kaj je dežnik in čemu je namenjen. No, zdajle sem iz glave stresla najbolj enostavne primere.
Malo težji so primeri varnosti. Če primerjam, iti čez cesto. Maledva že pogledata, se ustavita, dvigneta roko, razumeta. Ne uiti sam, brez nadzora. Ok, to probava tudi naš Patrik, ampak še ne šteje dveh let. Pri enajstih mu bo kristalno jasno.
Ja, razumevanje je tu tisto.
Mislim, da imajo strokovnjaki, ki delajo z našimi najtežje prizadetimi otroki v posebnih programih, vsi skupno eno samo večno dilemo: razumevanje.
Koliko razume otrok, ki ne govori in ne zmore dati povratne informacije?
Poleg vsega sprotnega se ves čas učijo socializacije. Zelo pomemben je bonton, ki ga ti otroci sicer zelo dobro poznajo in spoštujejo. Vendar živijo v svetu, kjer je stopnja stigmatizacije visoka, prav tako pa je visoka stopnja nevednosti ljudi, ki te otroke enostavno označi za neumne.
Ti otroci pa se morajo naučiti biti primerni za okvirje, ki jih postavljamo mi kot družba. Ogromno dela in energije jim pobere to, da se "znajo obnašati."
Vsak njihov šolski dan je do potankosti načrtovan. V skupini sta specialna pedagoginja in varuhinja. Normativ otrok je seveda močno znižan, čeprav se nam staršem včasih še to zdi preveč.
Ti otroci imajo svojo rutino in tudi v šoli ni nič drugače.
V sklopu pouka imajo ponavadi vsaj katero od terapij. Sara ima vsak teden uro nevrofizioterapije in vsakih štirinajst dni še eno povrhu. V šoli pa imajo tudi logopedinjo, ki nekaj otrok vzame na obravnave, z ostalimi pa dela v razredu, skupinsko. S tem pomaga, da se zmorejo skupaj učiti nekega osnovnega pristopa k neverbalni komunikaciji.
Kaj je posebnost teh šol?
Dihajo z otroci in z njihovimi posebnostmi. Oni med seboj so družina.
Ko sem prvič srečala na ulici nekega očeta, ki je rekel: "O, vi ste pa naši," je moral razložiti, kaj misli. "Ja, Sara je v naši šoli!" Bilo je toplo pri srcu. Še danes ne vem, čigav očka je bil to :)
Kadar imam možnost, da lahko opazujem odnose med učenci te šole, se kar malo obiram. Zares so pristni. Nikomur ni nihče čuden. Nikomur ni nihče neumen. Nikomur ni nihče nesposoben.
Oni so si med seboj enaki! Vsi so prav posebni, vsak na svoj način!
Še ena posebnost Sarine šole je ta, da gre Sara z njimi na izlete skorajda kamorkoli. V Atlantis, na mengeško kočo, v ZOO, v Ljubljano... Naj omenim, da vozičkarjev druge take šole ali zavodi ne vzamejo redno s seboj. Za to gesto sem vsako leto znova hvaležna, da Sara ni izključena. Najraje od vsega namreč ravno hodi naokoli ;)
Vseeno...
Sara od dela v šoli nima prav veliko. Kot sem že navedla, res velika večina nima tolikšne motorične oviranosti, večinoma lahko zares aktivno sodelujejo. Tako se tudi program in prilagoditve večinoma prilagaja njim.
Sara pa je motorično zares težko ovirana, tako da bi morali vsako dejavnost močno okrniti, da bi ji jo lahko prilagodili. Namreč, ne zmore sama prelistati po knjigi, nalepiti delovnega lista ali se stalno premikati po prostoru, kadar se dejavnost ne odvija za mizo.
Tako je večino dneva Sara pasivni opazovalec.
Priklenjena na voziček, opazuje in čaka.
Čaka? Da se nekdo spomni nanjo in ji pomaga? Da nekdo naredi namesto nje? Da nek motorično spretnejši otrok ne bo spet uspešnejši pri zahtevanju pozornosti.
Kako grdo se to sliši?
Lahko bi bila jaz sitna mama. Lahko bi stalno visela v šoli in težila, preverjala, usmerjala, ukazovala.
Lahko bi. Ne bi bila edina.
Vendar mi je pred leti druga mama povedala svoj vidik. Naj vam ga v grobem predstavim, saj sem ga vzela za svoj jutranji opomnik.
Ti otroci so prizadeti. Nikoli ne bodo zmogli napisati svojega imena. Ne bodo zmogli iti sami na žurko. Ne bodo zmogli na noben koncert. Zanje so hobiji nekaj nedosegljivega. Ne bodo imeli svoje družine, otrok, službe. V bistvu, nikoli ne bodo zmogli biti odrasli. Ti otroci imajo težjo ali težko duševno motnjo.
Lahko pa imajo prijatelje. Lahko se imajo z njimi lepo. Lahko jih opazujejo pri igri, delu, na sprehodu. Lahko so skupaj, lahko se kregajo, zlahka se zaljubijo. Veliko se smejijo skupaj. Opazujejo se. Učijo se en o drugem, skupaj.
Lahko so ti otroci del skupnosti. Sprejeti med sebi enakimi - točno takšni, kot so. Brez dodatnih vprašanj, brez pogojev za ljubezen, brez dokazovanja, kaj nekdo zmore in kaj zna.
To je bistvo.
Zakaj bi težila učiteljici, kaj vse mora narediti v šoli, ko pa vem, da tega Sara ne zmore doma?
Zakaj bi težila varuhinji, da bi morala biti Sara v središču njene pozornosti, ker si najbolj zasluži in drugi itak zmorejo sami?
Zakaj bi zahtevala od ministrstva in šole, da bi se zame borili za dodaten kader, ki bi delal gužvo v razredu samo zato, da bi nekdo delal umetnije, bral knjige in umival zobe namesto Sare?
Res bi si rada kdaj izborila kakšno uro ali dve individualne obravnave na teden.
Vse ostalo pa mi je postalo postransko.
Ker Sara tudi z dodatnim človekom itak ne bi zmogla pobarvati slikice. Itak ne bi nič bolj zbrano gledala v knjigo. In itak je ne bi nekdo poseben stalno držal v naročju in vsako uro menjal položaja.
Tega itak že nekaj časa ne delamo niti doma. Pa je naša. Bi bilo smiselno potem to zahtevati od drugih?
Tej mami sem hvaležna, ker mi je to zares lepo povedala. Zaradi tega mojih jutranjih solz nikoli nihče ne vidi.
Jutranje solze?
Vseeno sem samo mama. Mama zelo težko prizadetemu otroku.
In ko zjutraj zamujava v šolo, vidim razočarane poglede, kako mi ne uspe biti točna.
In potem, ker sva pozni in delo v razredu že poteka, vidim, da otroci rišejo, režejo, zlagajo, skladajo, razporejajo.. . Vsak nekaj počne. Pomislim, da bodo Saro parkirali na rob in nadaljevali z delom. Ona pa bo opazovala.
Tu nekje me ponavadi oblijejo solze. Totalna nemoč mame!
V moje misli se prikrade tako velik oblak nesposobnosti, krivde, nezmožnosti in neuspeha.
Zakaj?
Ker moja Sara ne zmore. In ker vsakič znova ugotovim, da je ni dejavnosti na svetu, ki bi jo ona v šoli zmogla. In ga ni človeka, ki bi imel cel čas na svetu samo zanjo. Samo zanjo.
Potem pomislim še na komunikacijo.
Včasih sem v vseh letih kaj rekla. Vsako leto na sestankih, ki jih imamo glede planiranja programa, takoj vidim obrambno pozo. Nek odpor, učiti eno samo stvar enega samega otroka. Komunikacija.
Sredi jutra se mi tako ob vseh teh nizih hitrih misli res ulijejo solze. Ponavadi komaj prinesem do vrat šole, da stopim ven na zrak in vdihnem.
Počutim se samo nemočno. Nič drugega.
Včasih potem to zaznamuje moje celotno dopoldne.
Zavedanje, da je za učenje takega otroka potreben strokovnjak z ogromno znanja, še več izkušnjami in enormno mero volje.
Zavedam se. In zato ne zahtevam nemogočega. Menim, da je tudi to del sprejemanja Sare takšne, kakršna je.
Konec koncev, vsak dan grem ponjo v šolo. Naletim na širok nasmeh, ko me zagleda. Varna je. Ljubljena. Sprejeta.
Včasih ima narejeno kitko, kar je še posebej lepo. Poleg vozička pa visi vrečka s poslinjenimi ruticami.
Ker vem, da se zelo zelo slini, kadar uporablja možgane in ima več zunanjih stimulacij, po rutkah pogosto sklepam, ali je opazovala ali bila aktivno vključena.
Ja, bilo je obdobje, ko so jih uspešno sproti sušili in je vsak dan z njo domov prišla le ena poslinjena rutka.
Zdaj že nekaj časa tuhtam o novem načinu, novem patentu, ki bi meni ustvaril posel, Sari in podobnim slinkotom pa bi prihranil kapljanje luže čez vse robove v naročje. Ja, prav ste prebrali. Slina izdaja aktivnost in že lani je bilo sline za izvoz.
In letošnji prvi teden šole je tudi že napolnil košaro s perilom - z rutkami in slinčki.
Torej? Šola je prava. In Sara tam uživa!
Nenazadnje so tam zaposleni edini ljudje, katerim bi mnogo staršev sploh zaupalo naše otroke v varstvo izven šole. Ja, edini.
Jih ni prostovoljcev, sorodnikov in prijateljev, ki bi bili tako polni izkušenj in bi tako do potankosti poznal naše posebne otroke. A to je že druga tema :)
Vsem, posebnim in nevrotipičnim želim uspešno in veselo šolsko leto!
Ni komentarjev:
Objavite komentar