Praznovanje. Obdarovanje. Naša skupna rast.

Naš Patrik je na morju dopolnil dve leti.
Pravi veliki fant je že!

Glede na to, da 19 mesecev sploh ni hodil, je sedaj prav na brzino dohitel svoje vrstnike. Ajdo si je vzel za vzor. Kar zmore in doseže ona, bo tudi sam.
Jaz imam "poklicno deformacijo" posebne mame in zato razvoj precej bolj analiziram in budno spremljam tudi dogajanje, ki vihra znotraj teh malih glavic.
To mi je v veselje. Zadovoljna sem, ko berem knjige in članke o vzgoji, o odnosih, o osebni rasti in večkrat ugotovim, da nisem samo površinska mama in da nimam otrok samo zato, da jih pač imam, ker se to spodobi, sem toliko stara ali kakorkoli pač.

Veliko dam na to, kako delati z njimi, da bodo dobili potrebno samozavest. Kako govoriti z njimi, da bodo motivirani, ambiciozni, predvsem pa pomirjeni. Kako negovati odnose do njih, da ne bodo dobili preveč nepotrebne in težke prtljage (čustvenih in podobnih vzorcev).

Veliko razmišljam o tem, kako ju sprejeti takšna, kot sta. Naredim dovolj? Se trudim dovolj? Kako ju negovati, da se bosta razvila v dve samostojni osebi, ki bosta imeli radi samega sebe in bosta znala sprejemati druge in svet. In kako ju usmeriti, da bosta znala samostojno jadrati v svetu, ki prihaja.

V izziv mi je. Ker se vsak dan učim. Vsaka situacija je drugačna od prejšnje. Jaz vsakič odreagiram drugače in sprožim vsakič drugačen odziv.
Trenutno največ spremljam Ano Bešter Bertoncelj, ker se ubada ravno s temami, kjer najdem sebe. Učim se.

In medtem Patrik dopolni dve leti :)
Ogromno napak sem že storila pri vzgoji. Pri svojem odnosu do njiju. Vsako opazim in vzamem na znanje. Zaradi njih veliko delam na sebi, da bi pravočasno prekinila določene vzorce, hkrati pa, da bi jima zmogla biti močan zgled.

In ti dve leti sta bili moja največja preizkušnja v zadnjem času.
Potrpljenje, samozavest, izmučenost, hvaležnost.

Okolica. Ljudje. Pričakovanja.

Mi smo družina, ki nimamo veliko obiskov. Nekajkrat na leto kdo pride. Žal, to je verjetno posledica življenja s posebnimi potrebami, dveh selitev, neprilagodljivosti (nas in vas).

Za rojstni dan pa se naša hiša spremeni v veselje! Tako fino je, kadar pridejo ljudje. Ajda je že na morju sanjala o obiskih in jih naštevala. Obožuje ljudi, ki jih imamo radi in tiste, ki imajo radi nas :)
Patrik? On se je predvsem osredotočil na svoj rojstni dan. Obnašal se je pompozno. Vse ostalo je bilo samo veselo, brez zaresnega pompa.

Tako smo soboto preživeli v pripravah. Nekaj nujnega pospravljanja, nabava in priprava sladic.. . Med njimi tudi torta.

Torta je edina sladica, ki mi je že prvič solidno uspela. Štirikrat letno jo naredim, vsakič znova že bolj suvereno in tokrat sem že dodobra spremenila prvotni recept po svojih željah. Pohvalijo jo samo gostje, ki so vedno zadnji. In takrat mi postane žal, da si še nisem nabavila večjega pekača.
Vem pa, da je vsem teknila, sicer je ne bi zmanjkalo :) V torto vložim še en tisti delček sebe, ki ga rada negujem. Ena od mojih umetnosti. In sproščanje. Izziv. Ko moraš čakati do prvih grižljajev, da vidiš, če je sploh okusna :)
Pri traktorju mi je malce pomagal Herman, ker se bolj spozna na vozila ;)

Ah no, kaj pa darila?

Nekako sem se potrudila, da je darilo eno glavno. Od nas. Vse tri otroke bi rada navadila, da niso praznovanja zaradi daril, ampak zaradi druženja.
Kajti prav to bi zares morala biti!

Ne maram, da bi ljudje tekmovali, kdo bo otroku prinesel več ali boljše ali večje darilo. Ne maram, da se kupuje otrokova pozornost, kaj šele naklonjenost ali ljubezen, z darili.

In ker jaz tako mislim, vidim, da tudi mojim otrokom ni tako zelo pomembno.
Ajda sicer že budno spremlja tudi materialni svet, kaj kdo ima. Pove, ko vidi nekje kaj znanega. Pove, da drugi nekaj imajo, ona pa ne. Pove, da si določene stvari želi.

Patrik še ni tam. Vseeno mu je. Vesel je ljudi, vesel je igre, vesel je pozornosti. Tako prav zares ni pogledal v nobeno od vrečk, ki jih je dobil za darilo. Nima pojma, da na hodniku visi vreča s kilogramom sladkarij.

Zdi se mi, da je v tem norem svetu vse preveč tega materialističnega tekmovanja. Nasičenost otroških sob z igračami, ki kupijo pet minut pozornosti.
Saj ne vem, mogoče bi se naša dva tudi več in bolj intenzivno igrala, če bi imela?
Pa nimata. Ne toliko. Večina igračk pri nas je mašilo, večina jih je še od Sare.
Je pa nekaj igračk, ki so vredne tega, da jih imamo. Le-tem jaz pravim pametne igračke. Mislim, da jim sicer pravijo didaktične, čeprav je to zelo širok pojem, ko se kupujejo.

In zato si želim o tem zapisati kaj več. Saj veste, časi se spreminjajo. Včasih so bile top plišaste igračke. Danes meni predstavljajo samo kup prahu, ki poveča kašelj otroka.
Starejši ljudje niso imeli sladkega in to pomanjkanje danes mašijo s tem, da malim otrokom ponujajo samo sladkarije. Ampak otrok že pri dveh letih ve, da ga čokolada ne nasiti in da po dveh grozno bolita trebuh in rita.

Treba bo malo premisliti, kaj otroci potrebujejo. Igrače, tiste za pametno igro.

Torej, o kakšnih igračah govorim?

O lego kockah, ki jih naša dva zdaj že pridno in zavzeto sestavljata. Spodbujajo domišljijo in krepijo motorične spretnosti. Otrok aktivno razmišlja, kaj gradi in si ustvarja svojo predstavo.  

Punčke. Te so fine za deklice, ker se z njimi poistovetijo z mamico. Ajda bi bila tako rada preveč podobna meni. Ravno zdaj ureja punčke, ampak ne tako, na vsakdanji način. Ona jih v osnovi največ previja in hrani. Previja jih na način, kot jaz Saro. Tudi največji dve punci imata še plenico, ker ne zmoreta iti sami na kahlico. Vse punčke imajo voziček. Lahko si predstavljate vozni park pri nas doma! In ne, nimamo veliko prostora ;)
Hrani jih po gastrostomi, s cevko in brizgo. Tudi zdravila jim da, vsem.

Patrik je nor na vozila. Ja, res je, ni stereotipno, očitno imajo fantje zares malce drugačne možgane. Na štirih kolesih. Fant se usede k svojemu kupčku vozil in ima dirke, nedeljske voznike, predelane auspuhe in vse tiste fantovske reči ;) Da o traktorju ne začnem ;)

Poleg teh očitnih igrač je pri nas najboljša igra z nama. Ples, petje, pogovori, kuhanje, pometanje. Igra vlog.
Prihaja čas ustvarjanja, za kar poleti zares ni bilo časa. Sem spada na tone papirja, barvice, flomastri, vodene barvice, škarje, lepilo...

Potem pa so tu še igre, ki spodbujajo razmišljanje in družabne igre. Ajda je nora nanje. Spomin za začetek, ta je pri nas top! Potem so vtikanke na tisoč in en način, s črkami, številkami, živalmi. Iskanje parov ali sestavljanje dveh sličic v eno. Oblačenje medvedka in domine.
Med družabnimi igrami osvajamo Človek, ne jezi se!

V drugem sklopu daril pa so neprecenljivi trenutki in skupen čas.
Saj veste, dogodivščine z otroci. Izleti. Obisk živalskega vrta. Plavanje.

Slednja darila sem pred leti uvedla Sari. Enostavno je ni bilo stvari v trgovini, ki bi bila primerna zanjo. Ki bi se je razveselila. Ki bi jo zmogla vsaj prijeti. In se je razveseliti...
Tako smo takrat začeli z boni za plavanje.

Zdi se mi super, da imajo darila za otroka neko dodano vrednost. Zgodbo. Pomen.

Naj bodo primerna starosti in predvsem uporabna za razvoj malčka. Naj ga razveselijo, a hkrati naj veselje traja. Naj ne bo nekaj zgolj popularnega. Naj ne bo nabiralec prahu. Predvsem pa, pomislite na obdarovanca, ko kupujete darilo.
Če ga toliko poznate, se samo vprašate, kaj mu je všeč in kaj rad počne. Če ga ne poznate, pa je najboljše darilo bon ali denar.

Se mi zdi, da se večina strinja z menoj, da je sladkarije vedno preveč. Otrok se razveseli enega kinder jajčka. In ene lizike. Zares ne potrebuje celotne vreče sladkarij.

Kot zadnje pa, otroška praznovanja so namenjena otrokom. Glavni cilj je, da otrok dobi pozornost ljudi, ki jih ima rad. Da z vami preživi določen čas in se veseli. Tega je danes tako malo. Pristnega druženja. 
Konec koncev pa imamo otroke zato, da jih lahko imamo radi in to je vse, kar potrebujejo.

Na praznovanju je najbolj srečen obdarovanec tisti, ki pokasira objemčke, kak poljubček in iskreno pohvalo. Vesel bo igre in to je največ vredno.

Mi smo s Patrikom precej uživali. Ponosen je nase in vesel, da je tudi on zavedno doživel čisto svoj dan. No, nekako smo iz enega dneva naredili kar tri posebne dneve.

Ob sebi imamo res malo ljudi. A so ti neprecenljivi.

V pričakovanju naslednjega praznovanja... ;)