Včasih se zdi, da je najlažja rešitev odhod. Kaj pa otroci?

Moja mami je umrla na današnji večer, 21 let nazaj. Cela večnost je že, kar je ni, meni pa se vsako leto znova zdi, kot da je bilo to zadnjič enkrat.
Še vedno namreč nekako čakam, da bom to zmogla predelati sama pri sebi. Bila sem namreč otrok.

Vedela sem, da ima mami raka. Ni pa bilo nobene razlage k temu. Takrat je veljalo, od raka umreš ali pa preživiš.
Moj ati je človek, ki do zadnjega, ali pa še čez mejo prepoznega, verjame v čudežne preobrate in verjetno sem zato šele zadnji dan slišala informacijo, da ima mami tistega raka, od katerega se umre.

Po temle je za sklepati, da kolikor dvanajstletna punca ni imela pojma o očitnem, tako tudi doma nismo predelovali smrti, ločitve, niti mamice.
V bistvu, nikoli več nič, kar bi moji psihi pomagalo.

Tako je od dvanajstletne deklice do danes še vedno ena velika praznina otroštva. Spominjam se nekaterih izsekov, ohranila sem veliko lepih spominov na idealno družino. Idealno? Moji spomini so nemi.
Nimam pojma, zakaj. Mogoče se nismo prav dosti pogovarjali, mogoče sem samo jaz prejela nekakšen tak vzorec, mogoče sem potlačila nekam globoko. Ne vem.

Vem pa, da že 21 let pogrešam. Pogrešam misli o mamici. Njene prigode. Njena razmišljanja. Njene spomine. Nekaj, karkoli. Da bi imela nekoga, kogarkoli, ki bi še kdaj rad govoril o njej.

Za maturitetni izbirni predmet sem izbrala sociologijo. Moja maturitetna seminarska naloga je imela naslov Mladostnik v razdrti družini.
Nisem imela pojma, da je bilo že takrat to moje podzavestno glavno tuhtanje. Dan na dan. Pogrešanje. Brskanje. Iskanje.

Želim si, da ne bi bilo otroka v družbi, ki bi se počutil tako sam in tako izločen, kot sem se počutila jaz.

Pa ne samo po smrti starša. Lahko je to le ločitev, selitev, mogoče že od rojstva otrok živi samo z enim staršem.

Z vidika otroka, se mi zdi, je to zelo težka situacija. Nekaj, kar ga zaznamuje.

V teh časih opažam ogromno razhodov parov, ločitev staršev. Včasih se zdi, da je edina pot razhod.
Pa ni. Sama sem dosti predelala v to smer. Kdaj iti narazen, kdaj vztrajati, se truditi. Na to temo spremljam precej psihoterapevtov in družinskih svetovalcev, pa vedno znova ugotovim, da imam kar v redu pogled na to tematiko. Razhod je namreč predlagan, ko med partnerjema vlada nasilje (psihično, fizično, odvisnosti) ali pa varanje.
V vseh ostalih primerih se mi zdi, da je vredno vlagati v partnerstvo.

Dandanes velikokrat slišim, da je mati našla svojo pot, duhovno zrastla in je partner ostal nekje zadaj. Pa sta šla narazen. Ali pa je on fural čisto drugačno predstavo o družinskem življenju in je bila ona cele dneve sama. Spet tretji par se je skregal ob vsakem pogovoru in prišel je čas zadnjega. Ali pa se sploh nista nič več pogovarjala o sebi, čeprav sta super shajala kot starša in družina je bila popolna.

Tisoč stvari, tisoč razlogov. Mogoče se kdaj v kateri od objav še spotaknem ob to :)
Danes pa o otrocih, ki ostanejo. Ostanejo otroci?

Sama šele danes vem, da sem najbolj na svetu pogrešala pogovor. Pogovor o mamici, ki je več ni bilo. Pogrešala sem ga glede šole, ocen, sošolcev in sošolk. Pogrešala sem ga kasneje, zaradi fantov. In še kasneje, zaradi služb. In nazadnje, zaradi starševstva in otrok. Slednje pogrešam še danes. Vsak dan.

Tako so tu med nami otroci, ki nimajo obeh bioloških staršev vedno ob sebi.
Ena takih je tudi moja Sara. Svojega biološkega očeta ne pozna, ampak saj ga tudi jaz ne več. Štiri leta sem se trudila in ji vsak ljubi dan govorila o njem in o ljudeh, ki so sicer njegovi, a naj bi njo imeli radi.
Kar naenkrat se mi je zdelo zadosti. Dovolj tega, da otroku nudim ljubezen za oba, sprejemanje in spoštovanje. Medtem pa je niti pogledat ni prišel nihče. Nisem si želela nič drugega kot to, da bi jih ona lahko sama spoznala in ustvarila nek svoj odnos. Šele takrat sem dojela, da moja hči ni sprejeta in spoštovana.

Dandanes se zato še toliko bolj poistovetim z otroki, ki živijo v razdrtih družinah.
Vsakič znova, ko izvem za nov razpad zveze, se vprašam, kaj pa otroci?

Vem, da ni moja stvar. Vtikanje je zadnja stvar, ki bi bila sprejemljiva z moje strani. Vedno pa v ozadju, v tišini, sama pri sebi izrečem željo, da bi ti otroci imeli odrasle in zrele starše.

Sama zase vem, da pri svojih 22-ih letih nisem bila ne odrasla, ne zrela. Sem pa takrat začela intenzivno rasti in zoreti, zasluge pa pripisujem Sari in njenemu posebnemu slogu odraščanja :)
Poleg tega, da sem se postarala, sem se mnogočesa naučila in zorela.

Zato danes vem, kakšne vzorce svoje vzgoje, nepripravljenosti, neprebujenosti, nevednosti sem samo predala naprej Sari.

Danes vem, da bi morala storiti drugače. Vem, da bi 21 let nazaj moj ati moral več govoriti.
Seveda se za nazaj lahko kaj popravi, z globokim zavedanjem in trdnim osebnim delom.

Želim pa si, da bi bilo takšnih primerov čimmanj.

Naj se otroci počutijo ljubljene! Naj vedo, kaj se dogaja, kaj se bo zgodilo, najbolj pa naj vedo, da oni niso krivi.

Če je nekdo umrl, se pogovarjajte o tej osebi. Nihče ne more in ne sme biti ljubosumen na umrlega starša. Otroci pa ga nujno še potrebujejo. Da ga do konca spoznajo. Da ga še lahko imajo radi. Da ostanejo povezani.

Če sta šla starša narazen, naj ne bo otrok nikogaršnje orodje! Dovolj mu je hudo, ker si mora v večini primerov sam priti na jasno, kaj se dogaja in kam on spada. Pogovarjajte se z njim, prosim. Naj bo star dve leti ali pa deset in več. Razume. Dojema. Želi si samo oba starša, ki ga bosta imela rada.

Vseeno je, če živite ločeno. Da le furate, kar pač furate v prid otrok. So vaši skupni otroci in ko so bili mini mini, sta jih skupaj oboževala.
Potrudite se, da dobi otrok od vsakega svoj delež ljubezni. Ne potrebuje vaju skupaj, če ne zdržita skupaj. Vodita narazen, ustvarita si nov najlepši del življenja, bodita srečna vsak v sebi. Le otrok potrebuje še vedno ljubezen. Naj se ta ne porazgubi v zasliševanjih in manipulacijah.

Naj bo vsak otrok sprejet takšen, kot je. Spoštovan, da bo zrastel v odgovornega in samozavestnega človeka. In najvažnejše, naj bo vsak otrok ljubljen!

Lump, princeska, trmica, razvajena kraljična, posebnež, avtist, z žolami v riti ali z žavbami namazan, otroci so tisti, ki bodo za nami vozili ta svet.

Dajmo jim popotnico, ker smo odrasli, ker smo dorasli.

Povejte jim, kako radi jih imate. Da ste ponosni nanje. Da so zelo dobri ljudje.
Pogovarjajte se in jim zaupajte dodano vrednost.